Šentjanževka: kaj je in kakšni so njeni učinki? + neželeni učinki

Šentjanževka vsebuje učinkovini hipericin in hiperforin. Deluje predvsem antidepresivno.

Hypericum perforatum ali šentjanževka spada v družino, v kateri je približno 500 vrst rastlin. Nekatere med njimi gojimo zaradi privlačnih cvetov. Listi rastline imajo na spodnji strani črne pike.

Cvetovi običajno rastejo s petimi cvetnimi lističi. Značilno zanje je, da imajo veliko palčic. Plodovi so suhe kapsule.

Druga vrsta v tej družini je Hypericum calycinum z vzdevkom "šavrinska vrtnica". H. hypericoides z vzdevkom "Andrejev križ" se goji kot okrasni grm zaradi svojih rumenih cvetov.

Aktivne sestavine imajo naslednje učinke:

antidepresiv - izboljšuje razpoloženje
antiseptik - proti mikrobom
protivnetno - deluje protivnetno
ekspektorans - izboljšuje izkašljevanje
imunomodulatorno - krepi imunski sistem

Hypericum perforatum zaradi svojih učinkov ni le v zadnjih letih precej iskana rastlina. Kupimo jo lahko v lekarni, najpogosteje v obliki kapsul, tablet, tekočih izvlečkov, mazil ali olja.

Anksiolitiki ali kakšno zdravljenje anksioznosti poznamo?

Zgodovina in legende

Šentjanževko je verjetno prvič omenil Grk Pedanios Dioskourides v 1. stoletju n. š. Uporabljal jo je za hematome (modrice), draženje kože in opekline.

Pozneje je uporabo šentjanževke omenil tudi znani švicarski alkimist Palacelsus, ki je ugotovil, da jo je treba sterilizirati s kuhanjem. Nato je uporabna za zdravljenje bolečin in tesnobe.

Starodavni zdravilci in zeliščarji so to rastlino običajno uporabljali za zdravljenje poškodb in okužb. Poročali so o njenem pomirjujočem učinku, zlasti v obliki olja, ki je bilo zelo pomembno.

Olje se je absorbiralo skozi kožo, uporabljali pa so ga tudi v obliki poparka, ki so ga uživali peroralno.

Pozneje so križarji rastlino prinesli s seboj kot učinkovito sredstvo proti čarovnicam in njihovim urokom. Za zdravljenje bojnih ran so uporabljali tudi mazila iz cvetov in listov.

Vitezi so v 12. stoletju uporabljali obkladek iz rastline svetega Janeza pri krvavitvah in tudi za zdravljenje ran. V tem obdobju so poparek rastline uporabljali za obsedenost z demoni (ali ga vdihavali).

V preteklosti so verujoči ljudje dali balzamu iz krvavordečih cvetov ime, povezano z Odrešenikovo krvjo in ranami, torej Janezovo olje.

"Ko je učenec, ki ga je Gospod zelo ljubil, stal sključen ob vznožju križa, je poslušno nabral rastline, poškropljene s sveto krvjo, da bi jih pozneje razdelil pobožnim vernikom kot dragocen spomin na Odrešenikovo smrt."

Sveži sok te rastline je rdeče barve in nas tako spominja na Odrešenikovo kri. na praznik svetega Janeza se razcveti šentjanževka.

V starih časih so deklice iz te rastline izdelovale vence. Vsak, ki je želel plesati ob šentjanževskem ognju, je moral ta venec nositi na glavi. Pravijo mu tudi šentjanževka. Ko je deklica vrgla veje v reko in ko so cvetovi ponovno zacveteli, naj bi naslednje leto dobila ženina.

V srednjem veku je rastlina oblikovala številne značilne obrede, zlasti povezane s praznikom svetega Janeza. Ljudje so rastlino obešali nad vrata hiš in cerkva, saj so verjeli, da jih bo varovala pred čarovnicami in temnimi silami.

Ljudje so vejice dajali tudi v blazine. Verjeli so, da bo k svetemu Janezu v sanjah prišel odrešenik, jih blagoslovil in jih dolgo ohranil pri življenju. Včasih so jih uporabljali kot talisman v molitveniku ali v Svetem pismu.

V Zgornji Avstriji so verjeli, da košček šentjanževke med dvema hlebcema kruha varuje živino pred boleznimi.

Šentjanževko lahko uporabljate kot dodatek za kopeli. Naberite cvetoče steblo. 6 kopeli zaporedoma za noge. Primerna tudi za zdravljenje bolečin ter centralnega in perifernega živčnega sistema.

Obkladek iz šentjanževke se uporablja pri ranah, krvavitvah in manjših odrgninah.

Za olje se nabirajo samo cvetovi. Cvetovi, nabrani čez dan na soncu, se ohlapno položijo v steklenico in prelijejo z oljčnim oljem, v olje morajo biti potopljeni. To zaprto posodo je treba nato za nekaj tednov postaviti na sonce ali v topel prostor.

Po tej pripravi se olje filtrira skozi krpo, ostanek pa se iztisne. Priporočljivo ga je hraniti v temnih steklenicah.

Dobro je za odprte rane, krvavitve, lajšanje vnetij in bolečin ter pri bolečinah v hrbtu. Zlahka ga vtremo v kožo.

Koristen je tudi pri hrapavi koži na obrazu, opeklinah, oteklih bezgavkah, išiasu ali revmatizmu.

Lokalno ga lahko uporabljamo za zdravljenje bolečin v trigeminalnem živcu. Odlično se obnese tudi na od sonca opečeni koži za lajšanje posledic sončnih opeklin. Dojenčki se bodo hitro pomirili, če ga vtremo na boleč trebušček.

Šentjanževka se lahko uporablja tudi za zdravljenje motenj govora, nemirnega spanja, histeričnih napadov, močenja postelje, depresije, zaspanosti, bolečin in poškodb živcev ter vnetja živcev.

Hypericum perforatum pomaga ženskam pri uravnavanju menstrualnega ciklusa. Pri odraščajočih deklicah je šentjanževka dobra za ugoden razvoj ženskih spolnih organov.

Rastlina vsebuje snovi, kot so hipericin, psevdohipericin in hiperforin.

Uporablja se pri zdravljenju depresije, simptomov menopavze in živčnih motenj.

Varnost in neželeni učinki

Pripravek je treba jemati največ dvanajst tednov.

Neželeni učinki vključujejo:

Agitacija
tesnoba
omotica
suha usta
nespečnost
glavobol
občutljivost na sončno svetlobo (preobčutljivost na svetlobo)
alergijska reakcija

Bolniki se morajo pred jemanjem pripravkov iz šentjanževke posvetovati z zdravnikom, če jemljejo katero od naslednjih skupin zdravil: pomirjevala, antidepresivi, kemoterapevtiki, imunosupresivi, antikonvulzivi, antipsihotiki.