Sladkor v urinu: kaj kaže na povišan sladkor in katere vrednosti so normalne?

Sladkor v urinu v praksi pomeni, da je v urinu glukoza, sladkor.

Glukoza je enostavni sladkor, ki ga vsebuje kri. V ledvicah se kri filtrira. Sladkor in druge snovi, ki jih vsebuje primarni urin, se ponovno absorbirajo v kri. Zato glukoze običajno ne najdemo v dokončnem urinu.

Povišane vrednosti sladkorja v urinu

Glukoza se običajno nahaja tudi v urinu.

Vendar njena vrednost v urinu ne sme biti višja od 0,72 mmol/l. Če je njena vrednost višja, govorimo o patološki ugotovitvi.

To stanje se strokovno imenuje glikozurija.

O glikozuriji govorimo, kadar so izgube višje od 0,72 mmol/l. Do tega pojava pride pri povišani ravni sladkorja v krvi, tj. pri hiperglikemiji. Ledvice začnejo izločati glukozo v urin, ko je raven glukoze približno nad 10 mmol/l.

Pri katerih boleznih je sladkor v urinu?

Sama glukoza je enostavni sladkor, ki se nahaja v krvi. Ledvice filtrirajo kri z glukozo v urin. Izločajo strupene in odpadne snovi, ki potujejo v sečila in od tam ven.

Snovi, ki jih telo potrebuje (tj. sladkorji), se ponovno absorbirajo. Tako se v telesu vzdržuje tudi optimalna raven sladkorjev.

Glikozurijo delimo v dve skupini, in sicer na normoglikemično glikozurijo in hiperglikemično glikozurijo.

Normoglikemična glikozurija se pojavi, kadar je raven glikemije normalna. Druga vrsta se pojavi, kadar je raven glikemije povišana.

Normoglikemična glikozurija se pojavi, kadar ledvice ne uspejo reabsorbirati sladkorja, na primer pri avtosomno recesivnih boleznih, vnetju ledvic ali toksični poškodbi ledvic.

Hiperglikemična glikozurija je značilna za sladkorno bolezen, vendar ni glavni diagnostični kazalnik. Pri dolgotrajni bolezni ledvice zvišajo prag za krvni sladkor in glikozurija lahko zaradi tega izgine.

Tako se sladkor v urinu pojavlja predvsem pri sladkorni bolezni. V tem primeru gre za motnjo presnove sladkorjev in povečana raven sladkorjev ni očitna le v urinu, temveč tudi v krvi.

Sladkorna bolezen je lahko posledica nezadostne proizvodnje hormona inzulina ali pa, nasprotno, zmanjšane občutljivosti celic v telesu na ta hormon. Pri sladkorni bolezni so simptomi utrujenost, povečana žeja in pogosto uriniranje. Včasih se doda tudi bruhanje.

Če pa ledvice ne delujejo pravilno, teh sladkorjev ne uspejo vrniti nazaj v kri. Tako je na primer v primeru motenj v delovanju ledvic, ki so posledica vnetja (pri akutni tubularni nekrozi).

Glikozurija je tudi posledica nekaterih endokrinih bolezni, na primer bolezni ščitnice. Hipertiroidizem povzroča povečano proizvodnjo ščitničnih hormonov.

Primer druge bolezni, pri kateri lahko ugotovimo prisotnost sladkorja v urinu, je Cushingov sindrom. Pri njem je prisotno prekomerno uriniranje, kortizol se izloča z urinom, bolnik pa čuti, da mora pogosteje hoditi urinirati.

Za prisotnost sladkorja v urinu so odgovorni prekomerno uživanje alkohola in nekatera zdravila.

Posebna situacija, v kateri se poveča vsebnost sladkorja v urinu, je stres.

Pod tem izrazom moramo razumeti stres za organizem, na primer pri sepsi, pri opeklinah velikega obsega, pri malignih procesih.

Sladkor v urinu je lahko posledica več vzrokov, med katerimi so:

• diabetes mellitus, tj. sladkorna bolezen
• ledvična disfunkcija, presnovne bolezni (pri vnetjih ali boleznih, kot so esencialna fruktozurija, pentozurija)
• genetska nagnjenost
• bolezen jeter
• zdravila
• alkohol
• bolezni žlez z notranjim izločanjem
• stres, travma, sepsa
• maligni procesi
• nosečnost

Glikozurija v nosečnosti

V nosečnosti je ledvični prag za glukozo znižan. Takrat pride v urin veliko več sladkorja kot sicer.

Vendar je to stanje le začasno in ni kronična bolezen.