Izguba voha in pogosto okusa ob okužbi in drugih boleznih?

Izguba vonja (znana tudi kot anosmija) je bistvenega pomena za človekovo življenje z vidika varnosti. Poleg tega je izguba vonja tesno povezana z izgubo okusa. Ti dve komponenti sta pri zaznavanju medsebojno povezani.

Delimo jo na prirojeno in pridobljeno izgubo vonja.

Prirojena izguba vonja je tista, s katero se oseba rodi. Verjetno je posledica prezgodnjega rojstva in nezrelosti čutilnih celic. Lahko je tudi dejavnik dednosti.

Pridobljena izguba voha se pojavi v času življenja osebe, njen vzrok pa je lahko raznolik. Je znak manjših, manjših ali celo resnih bolezni. Čeprav je izguba voha v primerjavi z izgubo drugih čutil manjša ovira, osebo v določenih pogledih omejuje.

Pogosto se sprašujete:
Zakaj sem izgubil čut za vonj in okus?
Kakšni so lahko vzroki?

Vzrokov je lahko več. Lahko gre na primer za zamašitev nosu pri bolezni zgornjih dihalnih poti. Vzroki pa so lahko tudi bolezenski procesi, ko oseba izgubi občutljivost za vonj zaradi nekaterih patoloških sprememb v telesu.

Čut za vonj je eden najpomembnejših čutil, ki jih ima človek, in lahko pomaga preprečiti različne zaplete, zlasti zastrupitve s hrano ali kemikalijami pri zaužitju z usti ali vdihavanju.

Izguba voha pri gripi in rinitisu, pa tudi pri novem koronavirusu covid-19

Izguba voha je pogosto le začasna in spremlja več bolezni zgornjih dihalnih poti. Lahko gre na primer za prehlad z gripo, ki ga spremljata poln nos in pogosto smrkanje.

To ustvari oviro za sposobnost osebe, da zaznava vonjave ali druge dražljaje.

Podobno se zgodi tudi pri vnetju sinusov. Nos je poln sluzi in ta tvori oviro v nosni votlini. Zaradi tega zrak, ki vsebuje vonjave, ne more doseči čutilnih celic, kar povzroči izgubo vonja.

Izguba vonja in okusa je eden od prvih možnih simptomov okužbe z novim koronavirusom, ki pri ljudeh povzroča bolezen covid-19. Vendar je običajno blag. Posebej ogroženi so starejši z več dolgotrajnimi boleznimi in ljudje z oslabljeno odpornostjo.

Več informacij najdete v poglavju Koronavirus - covid-19.

Druge bolezni, ki povzročajo anosmijo

Nosni polipi so hujša bolezen. Tudi v tem primeru je izguba vonja posledica obstrukcije, tj. zamašitve v nosu. Polipi lahko prizadeto osebo dolgo časa mučijo, zlasti z različnimi oblikami sluzi, ki grenijo življenje.

Tudi zdravljenje je v tem primeru zahtevnejše kot pri navadnem prehladu. Izvaja se z nosnim pršilom, ki vsebuje kortikosteroide ali tablete. Če ta metoda ne pomaga, sledi kirurška odstranitev polipov.

Enostranska motnja in izguba vonja se pojavita zaradi resnejših razlogov. Povezana sta lahko s tumorji v nosni votlini ali možganih. V tem primeru je treba čim prej obiskati strokovnjaka.

Pogosto se enostranska, pa tudi popolna izguba vonja pojavi zaradi različnih poškodb ali travmatičnih dejavnikov. Motena je lahko struktura ali delovanje čutilnega živca. Pojavi se tudi ob poškodbi čelne kosti ali spodnjega čelnega jaška lobanje.

V nekaterih primerih se izguba pojavi po poškodbi možganov.

Do trajne izgube pride, če je okvarjen čutilni živec ali center za zaznavanje vonja, tj. če so poškodovani možgani.

Kratkotrajno lahko oseba izgubi voh, na primer med epileptičnim napadom. Včasih lahko med tem napadom zaznava vonjave drugače kot običajno. Včasih so težave z vohom tudi posledica nihanja ravni hormonov, na primer pri ženskah.

Poročali so tudi o primerih, ko je bilo čutilno zaznavanje oslabljeno po jemanju nekaterih antibiotikov. Neugoden učinek ima lahko tudi dolgotrajna izpostavljenost čutilnih receptorjev na primer nevarnim plinom ali kemično onesnaženemu okolju.

Najhuje je, če oseba izgubi voh zaradi poškodbe živcev in bolezni. Izguba voha je lahko tudi eden prvih simptomov na primer Parkinsonove ali Alzheimerjeve bolezni.

Obe bolezni spadata pod živčni sistem. Povzročata izgubo možganskih celic in motnje v živčnem sistemu.

Pri delni ali popolni izgubi vonja je pomembno upoštevati okoliščine nastanka in trajanje motnje. Pomembno je tudi, ali je izguba vonja obojestranska ali le na eni strani. Vzroki so lahko manj resni, lahko pa so tudi hudi.

V vsakem primeru je priporočljiv strokovni pregled pri specialistu ORL.