Zdravljenje bolečin v hrbtu: kako pomaga fizioterapija? Vrste terapij

Bolečina in pekoč občutek na sredini hrbta med lopaticami ali v spodnjem delu, v križu in nad zadnjico? Za vnetje živcev ali druge bolezni? Kaj vam bo pomagalo?

Ali ste poskusili s fizikalno terapijo ali fizioterapijo?

To je pravzaprav sistem zdravljenja z uporabo delovanja številnih fizikalnih pojavov in njihovih učinkov na človeško telo. Uporablja se v centrih za zdravljenje in rehabilitacijo ali celo v zdraviliških hišah.

Cilj fizioterapije je lajšanje bolečin s povzročanjem sprememb v različnih telesnih sistemih. To poteka s pomočjo fizikalnih dražljajev, kot so toplota, mraz ali pritisk.

Fizikalna terapija je ena od najbolj razširjenih metod zdravljenja.

Obstaja več vrst takšnega zdravljenja, ki se delijo glede na dražljaje:

• termoterapija - zdravljenje s hladom ali toploto
• mehanoterapija - uporablja mehanske dražljaje, na primer z različnimi vrstami masaže, vključno z ultrazvokom
• hidroterapija - uporablja delovanje vode, na primer z njenim stiskanjem
• balneoterapija - zdravljenje z uporabo naravnih virov, kot so zdravilna blato in voda
• klimatska terapija - zdravljenje z uporabo podnebnih dejavnikov
• elektroterapija - uporaba električnih tokov, TENS (transkutana električna nevrostimulacija), magnetoterapija
• fototerapija - zdravljenje z uporabo svetlobnega spektra, kot so biolampe ali laserji

Fizikalne metode zdravljenja imajo pozitiven učinek na človeško telo. Vendar je ta učinek odvisen od pravilne diagnoze in vrste terapije.

Vidiki in cilji fizikalne terapije

Pomembna dejavnika sta tudi pogostost fizikalne terapije in bolnikovo začetno zdravstveno stanje. Poleg tega je treba pravilno določiti tudi intenzivnost in mesto terapije.
Ta dejavnik je zelo pomemben za uspeh zdravljenja. Če se terapija izvaja na napačnem mestu, zdravljenje ne bo uspešno in težava bo ostala. Tako bolečina ne bo popustila.

Na primer, tudi bolečine v hrbtenici so lahko posledica težave v bolnikovem kolenu.

Načelo ali cilj fizikalne terapije je, da se v problematično območje človeškega telesa pretaka kri. To aktivira procese zdravljenja. Ni pomembno, ali gre za sklepe, kite ali mišična tkiva. To zdravljenje vpliva na vse strukture telesa.

Fizikalna terapija se osredotoča na

Uporablja se pri različnih mišično-skeletnih obolenjih, od bolečin v hrbtu do rehabilitacije po poškodbah. Pozitivno vpliva tudi na zdravljenje kroničnih težav in na splošno pravilno delovanje mišično-skeletnega sistema kot celote.
odpravlja in lajša akutne ali kronične bolečine v hrbtu, sklepih ali okončinah.

Preberite članek o učinkoviti pomoči pri bolečinah v hrbtu z različnimi vadbenimi metodami.

Tako kot v drugih primerih velja, da je bolje težavo preprečiti, kot pa jo reševati. Pri preprečevanju je treba paziti, da ne precenimo svojih zmožnosti. Ukvarjati se je treba z dejavnostmi, za katere zadostujejo njegove fiziološke zmožnosti. Dober primer športa, ki razbremenjuje sklepe ter celoten gibalni sistem in hrbtenico, je plavanje ali kolesarjenje. Prav tako spodbujata srčno-žilni sistem, povečujeta zmogljivost pljuč in, kar je najpomembneje, varčujeta sklepe in hrbtenico.

Glej tudi:
Termoterapija
Mehanoterapija
Hidroterapija
Balneoterapija
Klimatoterapija
Elektroterapija
Fototerapija

Vrste fizikalne terapije

Fizikalne terapije delimo glede na vrsto delovanja, tj. dražljajev, ki jih povzročajo. Pri vseh se uporabljajo terapevtska sredstva, ki izvirajo iz različnih virov.

Spodnja preglednica prikazuje področje virov in dejanske vire, ki se uporabljajo pri fizikalni terapiji

Fizikalna terapija uporablja vpliv različnih vrst energije na telo. Te nato povzročijo želene spremembe. Samo zdravljenje je odvisno od pravilne opredelitve postopkov, ki se uporabljajo med terapijo, njihovega trajanja, pogostosti in lokalizacije na prizadeto območje.

Med zdravljenjem se na telo nanašajo fizični dražljaji, ki sprožijo odziv. To je pravzaprav obrambni odziv, ki ga terapija uporablja za aktivacijo telesnih organov, da se prilagodijo povzročenim spremembam.

Fizični dražljaji običajno povzročijo naslednje spremembe:

• boljšo prekrvavitev zadevnega tkiva
• zmanjšanje prekomernega pretoka krvi
• boljše uravnavanje krvnega obtoka
• boljšo termoregulacijo (vzdrževanje telesne temperature)

Reakcije na fizične dražljaje so različne. Običajno jih delimo v tri skupine: reakcije živčnega sistema, hormonske reakcije in humoralne reakcije, ki vključujejo telesne tekočine.

Velja pravilo, da je...

šibki dražljaji spodbujajo življenjsko aktivnost, zmerni dražljaji pogojujejo življenjsko aktivnost, zelo močni dražljaji pa imajo nasprotni učinek.

Hiperemija pri fizioterapiji

Pri večini terapij pride do prekrvavitve tkiva (hiperemije). Ta izboljša prehranjevanje in delovanje prizadetih organov. Deluje protivnetno in poveča oskrbo prizadetega dela telesa z obrambnimi snovmi. To je posledica povečane porazdelitve krvi in limfe. Deluje analgetično (protibolečinsko) in sprošča krče progastih mišic.

Poznamo štiri vrste hiperemije, ki jih in njihove reakcije navajamo v spodnji preglednici

Tako kot druge fizikalne terapije ima tudi masaža svoje kontraindikacije:

• krvavitve
• kaheksija (huda izguba telesne teže)
• vročinska stanja
• srčna in dihalna insuficienca
• motnje občutljivosti
• implantiran srčni spodbujevalnik

Nekatere kontraindikacije veljajo le za določene postopke. O teh in morebitnih drugih kontraindikacijah se morate pogovoriti z zdravnikom ali terapevtom.

Termoterapija

Termoterapija je zdravljenje s toploto ali mrazom.
Termoterapija prekrvavi prizadeto območje. Ustvari tako imenovano hiperemijo, ki povzroči regenerativne procese na prizadetem območju. To izboljša delovanje in prehrano prizadetega območja. Mišična napetost se sprosti in pospeši se celjenje.

Termoterapija deluje protivnetno in protibolečinsko.

Običajna reakcija telesa na zdravljenje s toploto ali mrazom je poslabšanje po prvi uporabi. To je le začasno stanje. Telo se brani pred spremembo.

To zdravljenje se uporablja za zdravljenje številnih bolezni, lajšanje bolečin in krepitev splošnega zdravja.

Vrste termoterapije

Poznamo dve vrsti termoterapije:

• Pozitivna - v telo se vnese toplota.
• negativna - toplota se odstrani iz telesa, imenovana krioterapija.

Vsako vrsto izberemo glede na zahteve in vrsto težave, ima pa tudi različne učinke.

Ta metoda zdravljenja uporablja izmenjavo toplote med telesom in njegovo okolico.

A. To poteka s prevodnostjo, ko se toplota prenese v hladnejše okolje.

B. S sevanjem, ko se toplota izmenjuje prek perifernih (akralnih) delov telesa. Pretvarja se v energijo, ki uhaja v okolje.

C. S prevodnostjo se toplota prenaša s krvjo iz aktivnih organov v druge dele telesa.

D. Izhlapevanje je druga vrsta izmenjave toplote med telesom in okoljem.

Učinki pozitivne in negativne termoterapije

Med pozitivno termoterapijo se na segrevanje odzove predvsem telesni žilni sistem. Toplota pozitivno vpliva na mišice. Sprošča jih ter odpravlja krče in napetost v njih. Toplotna terapija pozitivno vpliva na imunski sistem in obvladovanje bolečine.

Sredstva, ki se uporabljajo pri pozitivni termoterapiji, vključujejo parafinske obloge, savno, vroče obkladke ali lavatherm.

Negativna termoterapija se uporablja predvsem za upočasnitev presnove in umiritev splošnega občutka umirjenosti. Dobra je tudi pri bolečinah, upočasnitvi srca in dihanja. Blagodejna je pri vnetjih in oteklinah.
Kot zdravilo se uporabljajo hladni obkladki ali kriokomora.

Mehanoterapija

Mehanoterapija je ena od pogostih vej fizikalne terapije. Izvaja se z masažo, nameščanjem pacienta, pasivno vadbo in manipulacijo.

Pri mehanoterapiji se energija uporablja z uporabo mehanskih sil.

Izvaja se z ultrazvokom, s pomočjo naprav ali neposredno s strani fizioterapevta. Zato se mehanoterapija deli na: ultrazvočno terapijo, instrumentalno mehanoterapijo in manualno terapijo.

Terapevtski postopki, ki jih vključuje, so:

• terapevtsko masažo
• raztezanje ali vleko
• točkovne aplikacije
• manipulacijo
• pasivni gibi
• postavitev sklepov

Načelo mehanoterapije je uporaba mehanske energije v človeškem telesu. Pri težavah v vratni ali ledveni hrbtenici se uporablja ročna sila. S pritiskom ali vlekom na skrajšane mišice se sprostijo mehka tkiva in sklepi. S tem se odpravijo blokade in izboljša gibljivost. Masaža pacienta sprosti ne le fizično, ampak tudi psihično.

Indikacije in kontraindikacije za mehanoterapijo so navedene v spodnji tabeli

Masažne tehnike mehanoterapije

Pri mehanski energijski terapiji se uporablja več vrst masaže.

Masaža z valjčki (valjanje) preprečuje bolečine v hrbtu, saj razbremeni pritisk med diski hrbtenice. Zmanjša obremenitev hrbta in preprečuje bolečine v hrbtu.

Pulzna masaža, znana tudi kot tapkanje, s tapkanjem izboljša cirkulacijo. S tem se mišice segrejejo in sprostijo. Masaža glave s pritiskom prstov sprošča toge hrbtne mišice. Znatno poveča cirkulacijo krvi in s tem spodbuja presnovo.

Tlačna masaža (zračni pritisk) z limfno drenažo čisti limfni sistem.
Vibracijska (oscilacijska) masaža uporablja vibracijsko napravo, ki povzroči prekrvavitev in pregrevanje tkiv. To sprošča telo. Uporablja se tudi masažni stol.

Shiatsu masaža (masaža s človeškim dotikom) uporablja posebne masažne tehnike, ki stimulirajo akupresurne točke, ki se nahajajo na hrbtu. Z njimi dosežemo optimalno sprostitev.

V tem članku boste našli vaje za hrbet brez bolečin.

Hidroterapija

hidroterapija se uporablja kot terapija ali kot del regeneracije telesa. Njen učinek je izboljšanje obsega gibanja dela telesa, njegovih mišičnih komponent med aktivno vadbo.

Osnovni pogoj za ugoden učinek hidroterapije sta pravilna izbira in odmerjanje.

Voda se uporablja za stimulacijo in sprostitev telesa. Hladna voda telo stimulira in zaganja, topla pa ga sprošča.

Zunanja uporaba vode izboljša krvni in limfni obtok. Sprošča napetost v mišicah, zmanjšuje bolečine in umirja živčni sistem.

Klasične vrste hidroterapije so mehurčkaste kopeli, podvodna masaža, mineralne kopeli, škotske brizge, masažne kopeli zgornjih in spodnjih okončin.
Uporabljajo se tudi različni dodatki, ki se mešajo z vodo. Na primer eterična olja, šotni dodatki, izdelki iz mrtvega morja, zdraviliška olja ali soli.

Eden glavnih elementov hidroterapije je kopel. Pri tem voda deluje na telo s svojim pritiskom in temperaturo. aktivirajo se živčni, endokrini, srčno-žilni, dihalni ali imunski sistem. Kemični učinek vode je odvisen od njene sestave.

Pri subakvalitetni masaži (vodni masaži) so ciljno usmerjeni določeni deli telesa. Terapevt s curkom vode, katerega tlak in temperatura sta natančno določena, izvaja usmerjene gibe na teh delih gibalnega sistema telesa.

Topla voda se izmenjuje s hladno, kar pozitivno vpliva na imunski sistem.

Vodna masaža z uporabo vodnih curkov stimulira taktilne receptorje, ki se nahajajo v koži. To pripomore k pospeševanju krvnega obtoka, ki na stimulirano področje prinese več hranilnih snovi.

Kontrastna kopel je kopel, pri kateri na telo izmenično delujeta vroča in hladna voda. To ga spodbuja in podpira njegovo odpornost.

Kopel z mehurčki se uporablja za sprostitev telesa. Sprošča mišice in duševno napetost. Uporabna je pri boleznih mišično-skeletnega sistema ali pri celjenju brazgotin. Pomembno vpliva na nespečnost ali se uporablja za izboljšanje prekrvavitve okončin. Sproščujoče deluje tudi po telesnih naporih, bodisi športnih bodisi delovnih.

Pozitivni učinki hidroterapije

Hidroterapija ima številne pozitivne učinke. Med najpomembnejšimi so:

• ohranja pravilno delovanje avtonomnih refleksov in uravnava napetost v obeh delih avtonomnega živčnega sistema
• trenira termoregulacijo in odpravlja motnje v prekrvavitvi delov telesa
• Spodbuja razgradnjo onesnaževal iz telesa skozi kožo
• Nekoliko zniža krvni tlak in tako olajša delovanje srčno-žilnega sistema
• Prekrvavlja periferne dele telesa
• izboljšuje imunske lastnosti kože, njeno prekrvavitev in pretvorbo snovi v njej

Balneoterapija

Ta metoda zdravljenja uporablja vire, ki jih zagotavlja narava. Preprosto povedano, zdravilne vode, blato ali pline.

Naravne zdravilne vire delimo v naslednje skupine:

• plini
• peloidi
• vode
• podnebni

Vode in peloidi so namenjeni za zunanjo uporabo in tudi za notranjo uporabo (pitje ali vdihavanje).
Zato se balneoterapija deli na zunanjo in notranjo.

Zunanja balneoterapija vključuje predvsem uporabo peloidov, ki so zaradi močnejšega terapevtskega učinka umetno mineralizirani. Uporabljajo se tudi jodove, žveplove, karbonatne in sulfatne vode. Vključuje različne zdraviliške postopke.

Notranja balneoterapija je sestavljena iz pitja zdravilne vode. Njeno uživanje mora biti redno in ga določi zdravnik. Odmerek, vrsto in trajanje pitne terapije določi zdravnik. Vrsta zdravilne vode se določi glede na njene lastnosti in ob upoštevanju bolnikove zdravstvene težave.

Zdravilni peloidi

imenovane tudi blato, nastajajo pri različnih naravnih geoloških procesih. Pri zdravljenju jih mešamo z vodo. Posebej se izkorišča njihov termofizikalni učinek.

Eden najbolj znanih peloidov je šota. Ker ima nizek pH, celo nižji od pH kože, ima dobre bakteriostatične učinke. Zaradi visoke vsebnosti huminskih kislin in bitumna ima tudi protivnetni učinek.

Šota vsebuje približno 90 % organskih snovi.

V šoti, ki je tudi peloid, je teh snovi približno od 50 do 95 %. Ima odlične termofizikalne lastnosti.

Terapevtska blata se razvrščajo glede na kraj nastanka. Poznamo jih predvsem kot rečna, jezerska in morska blata. Kot drugi peloidi se uporabljajo predvsem zaradi svojih termofizikalnih učinkov.

Zdravilne vode

Njihov terapevtski učinek je odvisen predvsem od njihove kemične sestave in fizikalnih lastnosti. Za zdravilne se štejejo, kadar imajo znanstveno dokazan zdravilni učinek.

Zdravilne vode se med seboj razlikujejo po naravni temperaturi, mineralizaciji, osmotskem tlaku, vsebnosti plinov itd.

Za standardno temperaturo zdravilnih voda se šteje temperatura na izviru. V skladu s tem se delijo na:

• termalne, s temperaturo nad 20 °C
• hladne, s temperaturo pod 20 °C
• mlačne, s temperaturo med 20 °C in 35 °C
• topla, s temperaturo med 35 in 42 °C
• vroče, s temperaturo nad 42 °C

Vse vode, katerih temperatura na izviru je višja od 20 °C, se štejejo za termalne vode.

Glede na mineralizacijo se termalne vode razvrščajo kot enostavne, šibko, zmerno ali močno mineralizirane.
Glede na vsebnost topnih plinov kot žveplove ali ogljikove.
Glede na osmotski tlak kot hipotonične, izotonične in hipertonične.

Terapevtski učinki teh voda so posledica delovanja njihovih kemičnih, tlačnih in toplotnih dražljajev.

Indikacije in kontraindikacije za balneoterapijo so navedene v spodnji tabeli

Preberite naš članek o tem, kako si lahko pomagamo pri bolečinah v hrbtu.

Klimatoterapija

Spada med fizikalne metode zdravljenja, pri katerih je telo izpostavljeno učinkom določenega podnebnega okolja. Sem spadajo na primer obmorska okolja, jame ali visokogorska okolja. Klimatoterapija pospešuje procese zdravljenja in okrevanja.

Eden od vidikov je hoja ob morju, zlasti zjutraj ali po valovanju, ko je zrak ioniziran in nasičen z jodom. Za ustvarjanje takšnega podnebja se pogosto uporabljajo solne jame.

Za klimatsko primerno okolje velja okolje, ki ima majhna toplotna nihanja, veliko sonca in vsebuje malo alergenov.

Klimatsko terapijo delimo na:

• aeroterapijo - bivanje in gibanje na svežem zraku
• helioterapijo - zdravljenje s sončno svetlobo
• talasoterapijo - bivanje ob morju
• speleoterapija - bivanje v jami

Značilnosti okolja pri klimatski terapiji se morajo razlikovati od okolja, v katerem se bolnik najpogosteje nahaja. To je pomembno za največji učinek takšnega zdravljenja. Če se oseba nenadoma znajde v podnebnih razmerah, ki so drugačne od tistih, na katere je navajena, to vpliva na njeno bolezen. V organizmu se spodbudijo procesi, ki povečajo njegovo obrambo.

Danes se pogosto uporabljajo tudi klimatske komore, v katerih je mogoče ustvariti različne pogoje z določeno temperaturo, vlažnostjo in delnim tlakom plinov.

Elektroterapija

Elektroterapija se uporablja predvsem pri fizioterapiji za rehabilitacijo.

Njeno načelo je spodbujanje živčnega in mišičnega tkiva z izmeničnimi električnimi tokovi različnih frekvenc in oblik valovanja. Pri tem se uporablja delovanje nizkih, srednjih in visokih frekvenc toka na človeško telo.

Spodbuja fiziološke procese v tkivih, zmanjšuje bolečino, ugodno vpliva na presnovo in krvni obtok. Zmanjšuje otekline in sprošča ali spodbuja mišice.

Indikacije za elektroterapijo so različne:

• bolečine v živcih ali mišicah
• motnje v sklepih
• revmatizem
• skolioza
• glavoboli, migrene

Izboljša prekrvavitev in s tem prehranjevanje tkiv. Zavira vnetne procese in bolečine. Izboljša gibalne funkcije telesa.

Vrste elektroterapije

Obstaja več vrst elektroterapije. Nekatere najpogostejše so: rebox, diatermija, tokovi TENS, diadinamični tokovi, magnetoterapija ali ultrazvok.

Rebox je naprava, izumljena v nekdanji Češkoslovaški. Ta postopek je, tako kot večina drugih, neboleč. Med njim bolnik drži eno elektrodo v roki, terapevt pa z drugo elektrodo deluje na prizadeto območje.

Diatermija je metoda, ki uporablja visokofrekvenčni električni tok nizke napetosti. Uporablja se za pregrevanje globljih telesnih tkiv brez škodljivih učinkov na kožo.

Tokovi TENS je način zdravljenja, ki z električnimi impulzi blaži bolečino in spreminja njeno zaznavanje. To počne s stimulacijo živcev na različnih ravneh živčnega sistema. Zato se imenuje tudi transkutana električna nevrostimulacija.

Diadinamični tokovi uporabljajo kombinacijo električnih, galvanskih, impulznih in faradnih tokov. Njihovi učinki se medsebojno podpirajo, kar povzroči boljšo prekrvavitev tkiva in analgetični (protibolečinski) učinek. Diadinamične tokove je leta 1929 odkril francoski zobozdravnik Bernard.

Magnetoterapija za zdravljenje uporablja magnetna polja. V tkivih pride do bioloških sprememb. Te se spreminjajo pod vplivom nizkofrekvenčnega pulzirajočega magnetnega polja, kar ustvarja mikromasažo.

Ultrazvok ustvarja valove, ki vibrirajo skozi kožo. Uporabljajo se lastnosti zvočnih valov. S tem se poveča temperatura, zlasti v kolagenskem tkivu. To je glavna sestavina kit in vezi. Spodbuja tudi nastajanje tega tkiva.

Fototerapija

Gre za zdravljenje s svetlobo, pri katerem se uporablja vpliv elektromagnetnega sevanja. Pri fototerapiji se oddaja svetloba določene valovne dolžine z visoko svetilnostjo. Med njeno uporabo pacient občuti toploto.

Pri svetlobni terapiji se uporablja laser ali biotronska svetilka.

Njena uporaba je široka. Pomaga celo pri psiholoških težavah ali nespečnosti.

Učinki fototerapije so razdeljeni v tri skupine.

• analgetični - lajšanje bolečin
• protivnetni - zaviranje vnetnih procesov
• biostimulativni - spodbujanje in pospeševanje obnove celic

Zdravljenje s fototerapijo

Laser uporablja impulze monokromatske svetlobe. Oddaja koherentno, neprekinjeno elektromagnetno valovanje. Uporablja se za lajšanje vnetij sklepov ali kroničnih bolezni, ki povzročajo hude bolečine. Regenerira poškodovana tkiva, kot so brazgotine, vezi ali hrustanec.

Biolampa oddaja monokromatsko ali polikromatsko polarizirano svetlobo. Regenerira tkiva in deluje protivnetno.

Solux je metoda fototerapije, pri kateri se na prizadeto območje nanese infrardeča svetloba. Poveča imunski sistem telesa. Uporablja se pri kroničnih boleznih dihal ali mišično-skeletnega sistema.

Uporaba fototerapije

V nevrologiji se uporablja pri parezah ali bolečinah v živčevju, glavobolih ali bolečinah v ramenih od vratne hrbtenice.

V dermatologiji je koristna za boljše celjenje ran ali brazgotin. Uporablja se pri zdravljenju preležanin, opeklin, razjed, aken in drugih težav.

V ortopediji se fototerapija uporablja pri artritisu, artrozi, bolečinah v ledvenem ali križnem delu, burzitisu, hematomih, posttravmatskih stanjih, bolečinah v hrbtenici, poškodbah sklepov in mišično-skeletnih bolečinah.

Uporablja se tudi v kozmetiki za odpravljanje gub, strij in drugih težav.