Vojtova metoda: koristi za diagnoze? Kdaj uporabiti + vaje, točke

Kaj je Vojtova metoda?
Kdaj je refleksna lokomotiva pomembna?
Katere vaje in sprožilne točke uporablja?
Ali ima negativne učinke?
Ali se lahko uporablja pri odraslih in v katerih primerih?

Odkritelj Vojtove metode je profesor Václav Vojta, doktor medicine, po katerem je dobila ime.

Ta češki otroški nevrolog je delal na Univerzitetni ortopedski kliniki v Kölnu, pozneje pa je začel delati v Otroškem centru v Münchnu, kjer je razvil metodo refleksne lokomocije.

Po vrnitvi v Prago je nenehno razvijal ta diagnostični in terapevtski sistem.

Temelji Vojtovega načela so bili postavljeni med delom s paraliziranimi otroki.

Med prakso v Nemčiji je delal s paraliziranimi otroškimi bolniki (bolniki s cerebralno-celično parezo). Takrat je opazil, da je infaustna spastičnost le funkcionalna blokada pri razvoju motoričnih sposobnosti.

Z opazovanjem je ugotovil, da se določeni gibalni vzorci, ki so prirojeni in jih ima vsak posameznik, z nenehnim ponavljanjem pojavljajo intenzivneje in v vedno bolj koherentnih enotah.

Na začetku niso zelo vidni, saj so aktivirani le do določene mere. To se lahko s časom in vadbo spremeni.

S potrpežljivim delom z otrokom in ponavljajočimi se dražljaji v različnih položajih mu je uspelo izzvati te nezavedne gibalne reakcije. Gibi so bili najbolj opazni na otrokovem trupu in okončinah.

Katere pozitivne lastnosti je Vojta opazil med svojim opazovanjem?

1. izboljšanje govornih sposobnosti
2. bolj samozavestno vertikalizacijo
3. izboljšano motorično delovanje

Vojtova metoda se uporablja pri zdravljenju, pa tudi pri zgodnjem diagnosticiranju gibalnih motenj

Ta neprekosljiva metoda ima nenadomestljivo mesto ne le pri zdravljenju gibalnih motenj, temveč tudi pri njihovem zgodnjem diagnosticiranju.

Še vedno se uporablja in velja za edinstveno obliko diagnosticiranja motenj gibanja in drže. Njene nepravilnosti je mogoče odkriti že v šestih mesecih življenja. To omogoča začetek zgodnjega zdravljenja in boljšo prognozo.

Sama diagnoza temelji na realni predpostavki o prirojenih gibalnih vzorcih, ki so genetsko zakodirani pri vsakem posamezniku. Že pri novorojenčku se do neke mere kažejo kot nekoordinirani gibi telesa in okončin, ki postopoma postajajo koordinirani in namenski.

Kaj točno je in kako ta metoda dejansko deluje?

Osnovna načela Vojtove metode

Vojtova metoda je diagnostična in terapevtska metoda, ki se uporablja za zgodnje diagnosticiranje in zdravljenje motoričnih motenj.

Deluje po načelu refleksnega gibanja.

Z refleksno lokomotivo mislimo na vsako avtomatsko gibanje, ki je zakodirano v našem osrednjem živčnem sistemu. Vojta je ta avtomatizem in prirojene gibalne vzorce obravnaval kot nekakšne "osnovne gradnike" (obračanje, dvigovanje, prijemanje predmetov, plezanje, hoja).

• REFLEX ⇒ tudi stalni odziv na določen dražljaj
• LOKomunikacija ⇒ gibanje naprej

Ti gibalni vzorci so pri zdravih otrocih samodejni, pri otrocih s cerebralno spastičnostjo (cerebralno paralizo) pa iz različnih razlogov ne.

Vojta je menil in pozneje dokazal, da je tudi pri bolnih otrocih z gibalno oviranostjo mogoče s ponavljajočimi se vajami aktivirati osrednji živčni sistem in nato te funkcije, kodirane v osrednjem živčnem sistemu, prenesti v spontano gibalno aktivnost.

Poenostavljeno to pomeni, da je mogoče z redno vadbo gibalnega stereotipa (npr. plezanja) doseči avtomatizem. Ustvarijo se lahko celo povsem novi naučeni gibalni vzorci.

Zanimivosti:
Vojtova metoda se danes uporablja v številnih državah, kjer imajo z njo pozitivne izkušnje.

Sem seveda spadata Češka in Nemčija.
Uporabljajo jo tudi v Avstriji, na Poljskem, v Romuniji, na Norveškem, Švedskem, v Franciji, Španiji in Italiji, pa tudi v Čilu, Mehiki, Kolumbiji, Venezueli, Koreji, na Japonskem, Tajvanu in v Indiji.

Kako aktivirati refleksno gibanje?

Aktivacija refleksne lokomotive temelji na draženju tako imenovanih aktivacijskih con.

Draženje v tem primeru pomeni izvajanje pritiska ali vleka na ta območja. To dosežemo s postavitvijo otroka.

Sam položaj dopolnjuje kotna postavitev trupa in okončin, ki povzroča pritisk ali vleko na sklepe. To ustvarja odpor proti gibanju, kar paradoksalno izzove gibanje in pomaga pravilno aktivirati mišične skupine ter ga posledično razširiti na celotno telo.

Zanimivo:
Stopnja pritiska in uporaba aktivacijskih con se povečujeta neposredno sorazmerno z resnostjo določene bolezni!

Pritisk in potisk za aktivacijo gibanja dosežemo iz treh osnovnih položajev otroka:

1. ležečega položaja na trebuhu
2. položaj na hrbtu
3. položaj na hrbtu

Tabela z aktivacijskimi conami, točke

Celotno načelo te metode temelji na dveh osnovnih gibih, in sicer plazenju in obračanju. Ti gibi so pri zdravih otrocih samodejni. Pri bolnih otrocih jim moramo pomagati.

Refleksno plazenje dosežemo iz začetnega položaja, ko otrok leži na trebuhu.

V tem položaju je glava obrnjena na eno stran. Zgornja okončina, ki je bližje obrazu, je postavljena nekoliko višje od okončine na nasprotni strani. Spodnje okončine so v kolčnem sklepu ekstrarotirane (obrnjene navzven), v kolenih pa rahlo pokrčene.

Ta položaj povzroča izmenično gibanje zgornjih okončin in tudi vrtenje glave na nasprotno stran in nazaj.

Pri vrtenju glave se je treba z dlanjo upreti gibanju, kar pomaga aktivirati mišice. Hkrati naslonitev na eno zgornjo in nasprotno spodnjo okončino povzroči rahlo dvigovanje trupa, kar ustreza gibanju pri plazenju.

Ta na videz trivialna vaja pomaga aktivirati ne posamezne mišice, temveč celo mišične skupine po vsem telesu. Je pomemben predpogoj za plazenje in nadaljnjo pokončnost ter poznejšo hojo. Pomaga tudi pri prijemanju predmetov.

Reflektivno obračanje dosežemo iz začetnega položaja, ko otrok leži na hrbtu ali na boku, ki ga zavzame tudi med obračanjem.

Dojenček leži na hrbtu, glavica pa je rahlo obrnjena vstran.

Pri težjih diagnozah je treba postopoma vaditi obračanje glave, ki na začetku morda ne ustreza začetnemu položaju glave. Okončine so ob telesu v različnih položajih glede na starost (novorojenčki jih imajo rahlo pokrčene, starejši otroci imajo spodnje okončine iztegnjene naravnost).

Drugi položaj je na boku, pri čemer zgornje in spodnje okončine počivajo na podlogi za oporo.

Med obračanjem so zgornje in spodnje okončine zgoraj odgovorne za oporo in stabilnost telesa. Ta položaj je pomemben predpogoj za hojo po vseh štirih.

Na koga se lahko obrnete za usposabljanje?

Pomembne informacije:
Zgornje informacije o aktivaciji refleksne lokomotive so splošne in zgolj informativne.
Čeprav so starši pomemben člen pri regresiji (izboljšanju) otrokovega stanja, naj te vaje v domačem okolju izvajajo le po predhodnem posvetu in usposabljanju s strani zdravnika ali fizioterapevta Vojta.

Mednarodno Vojtovo društvo (IVG) je leta 1984 v Münchnu ustanovil Vaclav Vojta sam. Šlo je za združenje usposobljenega osebja v okviru Vojtove terapije.

Društvo obstaja še danes in med drugim sodeluje pri usposabljanju drugih fizioterapevtov in zdravnikov. Ti so nato pristojni za usposabljanje staršev (laikov) za izvajanje terapije na domu.

Velika prednost ni le njena učinkovitost, temveč tudi nizka cena. Po usposabljanju jo je mogoče izvajati v domačem okolju.

Tečaji že več let redno potekajo na Češkem, v Nemčiji, Avstriji, na Poljskem, v Romuniji, na Norveškem, v Španiji, na Tajskem, v Čilu, na Japonskem in v Koreji. Na najnovejših tečajih so se začeli usposabljati zdravniki iz Francije, Italije, Kolumbije in Tajvana.

Na kaj ne smete pozabiti med zdravljenjem?

Pomemben vidik zdravljenja ni le odnos med otrokom in fizioterapevtom, temveč tudi odnos med fizioterapevtom in starši. Slednji lahko vpliva na zdravljenje.

Sama terapija in njeno trajanje sta individualna. V nekaterih primerih traja več let, zato so dobri odnosi nujni. V dobrem okolju je zdravljenje lažje.

Terapija mora biti natančna, zato mora biti vsak, ki jo izvaja, strokovnjak ali vsaj usposobljen pri strokovnjaku.

Terapevt pripravi natančen načrt za bolnika glede na resnost njegove diagnoze. Vaje je treba izvajati po urniku, brez preskakovanja, v trajanju, ki je predpisano za bolnika.

Kot je opisano v uvodu, do aktivacije lokomotorike pride z rednim ponavljanjem in potrpežljivostjo.

Kontraindikacije za Vojtovo metodo:

• vročinske bolezni
• vnetne bolezni
• v 10 dneh po cepljenju
• bolezni srca
• osteogeneza
• nosečnost

Zanimivosti:
Vojtovo metodo so pregledali strokovnjaki, da bi ugotovili, ali negativno vpliva na bolnikovo psiho in nadaljnji psihološki razvoj. Izkazalo se je nasprotno.
Ne le da nima negativnih učinkov, ampak celo pozitivno vpliva na bolnikovo psiho in doživljanje.

Učinki Vojtove terapije - kdaj je primerna?

Ta čudežna, a tako preprosta terapija ima širok spekter uporabe. Namenjena je predvsem pediatričnim bolnikom, uporabljajo pa jo tudi odrasli bolniki z najrazličnejšimi diagnozami.

Pri otrocih se najpogosteje uporablja pri parezah zaradi cerebralne paralize ali drugega nevrodegenerativnega procesa. Odrasli se nanjo obračajo pri travmatskih paralizah ali po kapi.

Seznam pozitivnih učinkov pri nekaterih diagnozah:

• cerebralna pareza/obrise
• motnje centralne koordinacije
• mišične motnje, kot je miastenija gravis
• težave z dihalnimi in žvečilnimi mišicami
• možganska kap
• multipla skleroza
• displazija in izpah kolkov
• skolioza hrbtenice
• periferna paraliza zgornjih in spodnjih okončin (pareza pleteža, prečne spremembe hrbtenjače)
• travmatske poškodbe

Pri katerih bolezenskih stanjih v otroštvu se priporoča?Kaj pravijo strokovne izkušnje?

Vojtova metoda se uporablja predvsem pri otrocih s cerebralno paralizo (CP). To je bolezen osrednjega živčnega sistema, ki vodi v motnje gibljivosti. Nastane zaradi prirojenih razvojnih napak možganov ali njihovih poškodb v prenatalnem obdobju (materina odvisnost od alkohola, drog, zdravil, prenatalne okužbe, poškodbe trebuha itd.)

Že v neonatalnem obdobju so opazne razlike v nenormalnem tonusu mišic (hipotonija/hipertonija) in v otrokovem odzivu na dražljaje (božanje, poljubljanje, dotikanje), ki so minimalne.

Kasneje starši opazijo šibkost obrazne mimike, gestikulacije, moten razvoj govora. Značilne so težave pri grizenju hrane, motnje govora in gibanja.

Motnje vida in sluha se lahko zdijo netipične.

Vendar imajo otroci s temi motnjami običajno težave z motoriko. Slabovidni pediatrični bolniki imajo pomanjkanje vidnih dražljajev, gluhi otroci pa pomanjkanje slušnih dražljajev.

To povzroča šibkejšo aktivnost osrednjega živčnega sistema.

Slepi bolniki imajo določeno spoštovanje do nekaterih gibov, kot je plezanje. Praviloma se premikajo z drsenjem po zadnjici. Hoja je običajno previdna, počasnejša z izogibanjem predmetom.

Vojtova metoda se lahko uporablja tudi pri drugih možganskih motnjah, kot so duševna zaostalost, ADHD ali pervazivne razvojne motnje.

Ali jo lahko uporabljajo tudi odrasli bolniki?

Metoda Vojta je nastala pri delu z otroki. Zelo pogosto se uporablja pri njih, vendar ni namenjena le njim. Pozitivne učinke ima tudi pri odraslih pri različnih stanjih z motnjami gibanja.

Dober primer je možganska kap, pri kateri je arterija v možganih zamašena s strdkom in del možganov ni oskrbovan s kisikom. Kaže se z motnjami vida, motnjami govora, paralizo polovice obraznih mišic, paralizo mišic okončin na eni strani in vegetativnimi simptomi.

Paralizo po poškodbah ali prometnih nesrečah lahko bistveno izboljšamo tudi z vajami po tej metodi.

Ta metoda se malo uporablja, vendar je učinkovita tudi pri boleznih hrbta, kot je skolioza.