Sindrom nemirnih nog: kako ga obvladati? Ali lahko pomagajo vaje?

Kaj je sindrom nemirnih nog? Kaj ga povzroča in kako se kaže?
Kaj moramo vedeti o njem in kako vpliva na nosečnost?
Ali se pojavlja pri otrocih?

Ali veste, kako ga obvladati in si pri njem pomagati? Ali obstajajo kakšne vaje zanj?

Sindrom nemirnih nog je v zadnjih letih spet v ospredju zanimanja javnosti in tudi nevroloških strokovnjakov. Gre za manjšo nevrološko bolezen ali nevrološki sindrom, ne le za izum posameznika.

V Mednarodni klasifikaciji bolezni je uvrščen med nevrološke bolezni, natančneje med ekstrapiramidne sindrome.

Prizadene do 10 % pretežno starejše populacije.

Zaradi fizioloških razlik (menstruacija, nosečnost in dojenje) pogosteje prizadene ženske kot moške. Njena pojavnost narašča neposredno sorazmerno s starostjo.

Prvi simptomi se lahko pojavijo šele okoli 45. leta starosti, lahko pa so opazni že veliko prej, na primer okoli 10. leta starosti. So zelo nespecifični in na sindrom nemirnih nog takrat ne pomislimo.

Pozor:
Sindrom nemirnih nog je treba jemati resno, vsaj dokler se ne razjasni pravi vzrok.
Vzrokov naj bi bilo več in imajo skupni imenovalec: osrednji živčni sistem.
Zlasti pri mlajših bolnikih je to lahko prva manifestacija resne nevrološke bolezni!

Kratek pogled v preteklost

Sindrom nemirnih nog ni sodoben pojav. Njegove manifestacije so zdravniki dobro poznali že v 17. stoletju. Vendar je ta poseben sindrom v preteklosti bolj ali manj veljal za mit.

Bolniki, ki so trpeli zaradi nelagodja v spodnjih okončinah in posledičnih kompulzivnih gibov, so veljali za "norce" ali hipohondre. Vzrok so pripisovali psihi in nestabilnosti uporabnika.

Šele pozneje je bolezen dobila ustrezen pomen. simptome nemirnih nog je leta 1672 prvič opisal Thomas Willison.

Kasneje, leta 1945, je švedski nevrolog Karl Axel Ekbom pripravil podrobno poročilo o tej bolezni. Skupek simptomov je poimenoval sindrom nemirnih nog in to ime se uporablja še danes. V nekaterih delih literature lahko najdemo tudi ime Ekbomova bolezen.

Leta 1995 je Mednarodna raziskovalna skupina za sindrom nemirnih nog določila enotna merila za ta sindrom. Danes je ta še vedno skrivnostni sindrom predmet nevroloških raziskav. Še vedno pa vzrok zanj ni povsem pojasnjen.

Zanimivosti:
Prva omemba sindroma nemirnih nog se je verjetno pojavila leta 1580 v eseju znanega francoskega humanista Michela de Montigna. V svojem delu opisuje filozofa, ki je bil trezen, ko je sedel k vinu, razen nog, ki so bile edine opite in jih je bilo treba nenehno premikati.

Kaj pomeni, če so vaše noge nemirne?

Sindrom nemirnih nog, RLS, znan tudi kot Willis-Ekbomova bolezen, je senzomotorična motnja osrednjega živčnega sistema. Zato ga upravičeno uvrščamo med nevrološke in ne psihiatrične bolezni.

Zanjo je značilen občutek nelagodja v spodnjih okončinah. Ti občutki (senzacije) sprožijo močno potrebo po premikanju. Motorični simptomi so intenzivnejši v mirovanju, zato se najpogosteje pojavljajo ponoči. Sindrom nemirnih nog je tesno povezan z nespečnostjo, ki jo posredno sproža.

Tabela za razvrščanje RLS glede na etiologijo

Ali imate tudi vi sindrom nemirnih nog?

Pri sindromu nemirnih nog so v ospredju bolnikovi subjektivni občutki. Doživlja nelagodje ali občutek nelagodja v spodnjih okončinah.
Ta občutek je težko opisati, tudi lokalizacija je nenatančna. Nekateri bolniki opisujejo le nedoločen neprijeten občutek.

Opisi nelagodja, ki so jih bolniki razvrstili po pogostosti:

• mravljinčenje v okončinah
• mravljinčenje ali zbadanje v okončinah
• bolečina
• krči, zlasti v teletih
• občutek nemira in živčnosti
• notranja napetost
• nespecifičen prisilen občutek
• občutek vezanosti
• občutek vozlanja prstov na nogah
• občutek šibkosti v okončinah
• občutek teže na okončinah
• srbenje
• ščemenje
• občutek pritiska ali vlečenja
• občutek trganja
• občutek toplote ali mraza
• občutek, da imajo v nogah elektriko
• občutek, da imajo v kosteh črve

Kljub senzoričnim razlikam v naravi tega občutka je skupna značilnost vseh obolelih občutek tega neugodja globoko v mišicah, kosteh ali krvnih žilah. Nikoli ne gre za površinski občutek, temveč za globok občutek.

Ti občutki povzročijo, da se bolnik začne gibati. To gibanje imenujemo tudi žariščna akatizija.

Začetek gibanja je volitivno nadzorovan. V nekaj redkih primerih se lahko pojavi več nehotenih gibov (tikov, trzljajev), če bolnik pred tem ni spontano izvedel gibanja.

To se zgodi v obdobjih telesnega počitka (ležanje, sedenje), tj. najpogosteje v nočnih urah, ko se bolniki po napornem dnevu pripravljajo na tako želeni spanec.
Intenzivnost težav je največja med polnočjo in 4. uro zjutraj. Z napredovanjem lahko postane težava, ki traja tudi do 24 ur na dan.

Pri bolnikih s sedečim delom ni težava le med spanjem, temveč tudi čez dan.

Različne motorične manifestacije (hoja, ravnanje, gibi nog, nekoordinirani gibi, zvijanje) prinašajo le začasno olajšanje, in še to le za kratek čas, preden gibi trajajo.

Če bolnik s to dejavnostjo preneha, se nelagodje običajno vrne. Z napredovanjem bolezni tudi ti gibi ne prinašajo več olajšanja.

Sindrom nemirnih nog je zelo tesno povezan z motnjami spanja. Zaradi nelagodja bolnik bistveno težje zaspi in se ponoči tudi zbudi iz spanja.

Dolgotrajna nespečnost s seboj prinaša druge težave, kot so izčrpanost, utrujenost, apatija, motnje koncentracije, spomina, zmanjšana telesna in duševna aktivnost ter celo depresija. To bistveno vpliva na normalno delovanje osebe in prinaša težave v vsakdanjem in osebnem življenju.

Pomembno:
V nekaterih primerih lahko govorimo tudi o sindromu nemirnih nog. V hujših primerih se občutek nelagodja ne pojavi le v nogah, temveč tudi v zgornjih okončinah. Vendar je to izjemno redek primer.

Preglednica meril za sindrom nemirnih nog

Kaj povzroča te neprijetne občutke?

Natančnega vzroka te motnje ne poznamo. domnevamo, da gre za motnjo osrednjega živčnega sistema, zlasti dopaminergičnega sistema.

Prav dopaminergični sistem je odgovoren za aktivnost mišic ter prenos informacij in impulzov v njih.

Verjetno je do neke mere na genetski osnovi, saj se ta sindrom zelo pogosto pojavlja v družini (do 50-90 %).

Ima vlogo pri etiopatogenezi:

• pomanjkanje železa, magnezija in nekaterih vitaminov
• nekatera zdravila (antidepresivi, antihistaminiki, antiemetiki)
• toksični vpliv nekaterih snovi (alkohol, nikotin, kofein)
• sladkorna bolezen
• uremija/uremični sindrom
• bolezni/neuspešnost ledvic
• zmanjšano delovanje ščitnice
• tumorji možganov in hrbtenjače
• nevropatija/polinevropatija
• nevrodegenerativne bolezni
• m. Parkinsonova bolezen
• ekstrapiramidni sindrom
• dedna ataksija
• motnje in poškodbe hrbtenjače
• debelost (indeks telesne mase, zlasti obseg pasu)
• venska bolezen spodnjih okončin - kronično vensko popuščanje

Sindrom, ki izčrpava: kako se spopasti z njim?

Najpomembnejša je pravilna diagnoza. Bolnikom s sindromom nemirnih nog pogosto diagnosticirajo drugo nevrološko ali psihiatrično motnjo. To se zgodi predvsem v zgodnjih fazah bolezni, ko je simptomatika slaba ali nespecifična.

Na pravilno diagnozo negativno vpliva tudi sama narava bolezni. Bolniki, ki pridejo v ordinacijo splošnega zdravnika, se običajno ne pritožujejo zaradi "mravljinčenja" v nogah, temveč predvsem zaradi težav s spanjem ali bolečin. To zdravnika pogosto zmede in ga usmeri drugam.

V tem primeru je pomembna že sama anamneza, saj ni laboratorijskega označevalca, ki bi ga bilo mogoče ugotoviti iz krvi.

Ko imamo jasno diagnozo, nam preostane še ugotoviti, ali je sindrom primaren ali sekundaren.

Sekundarni RLS ima vzrok v drugi bolezni, na primer nevropatiji. V tem primeru je najpomembnejše zdravljenje povzročitelja.

Pri primarnem LRS je treba začeti zdravljenje, ki ima dve obliki: medicinsko in nemedicinsko.

Od zdravil se najpogosteje uporabljajo dopaminergična sredstva (agonisti dopamina, prekurzorji dopamina), antikonvulzivi (gabapentin, karbamazepin), benzodiazepini (diazepam, klonozepam), miorelaksanti ali opiati. Zdravila prve izbire se razlikujejo glede na posamezno državo.

Farmakološko zdravljenje RLS

Farmakološko zdravljenje se začne, ko bolnik svojega stanja ne more več obvladovati z nefarmakološkimi sredstvi ali ko ga napoti zdravnik. Večina bolnikov s sindromom nemirnih nog opisuje resnost svojega stanja kot zmerno do hudo intenzivno, takrat so potrebna zdravila.

Kaj lahko poleg zdravil še storimo za olajšanje?

Nefarmakološko zdravljenje vključuje odsotnost snovi, ki povečujejo aktivnost simpatičnega živčnega sistema, kot so alkohol, nikotin, kofein.

Če je zloraba ene od teh snovi glavni vzrok bolezni, je mogoče stanje trajno obvladati brez dodatnega zdravljenja.

Vendar pa mora biti trajna tudi abstinenca. Na začetku zdravljenja je pogosto potrebna farmakološka podpora.

Nujna je tudi sprememba nekaterih zdravil, za katera se je izkazalo, da poslabšajo RLS ali njegove simptome. To so nekatera zdravila za depresijo, psihozo in antiemetiki.

Če je vzrok pomanjkanje mineralov ali vitaminov, pa je potrebno redno dodajanje manjkajočih snovi. Najpogosteje gre za pomanjkanje železa(sideropenična anemija), ki ga lahko pridobimo s prehrano, pa tudi v obliki prehranskih dopolnil.

Vroče kopeli bodo pomirile vaša stopala, telo in dušo

Nekateri bolniki po prijetni, vroči kopeli občutijo dolgotrajnejše olajšanje. Kopel naj bo tik pred spanjem. Vroča voda sprosti mišice, razširi žile in prekrvi ter tako pripravi bolnika na miren spanec. Priporočljivo je tudi izmenično vroče in hladno prhanje.

Različne aromatične soli ali olja, dodana kopeli, prav tako poživijo um ter popolnoma sprostijo in pomirijo. Pozitivno vplivajo ne le na nelagodje v nogah, temveč tudi na nespečnost.

Podoben učinek ima tudi nanašanje suhe toplote na določene dele telesa. To dosežemo na primer z uporabo električne grelne blazine ali odeje na spodnjih okončinah. Toplota razširi krvne žile, prekrvi mišice in jih sprosti.

Masaže in vaje: so prijetne in učinkovite

Kot zelo koristne so se izkazale masaže in različne raztezne vaje, ki spodbujajo mišice. Namenjene so sproščanju (rahljanju) mišic. Masaža je lahko za celotno telo, lahko pa se osredotočite tudi na ciljne predele (stegna, teleta, stopala). Njihov učinek je podoben kot v zdravilišču, vendar je veliko bolj intenziven.

Uporabijo se lahko tudi meditacijske vaje, med katerimi bolniki izmenično napenjajo in sproščajo mišice celotnega telesa, skupaj z nadzorovanim dihanjem. Telo se ne le prekrvavi, sprosti, ampak tudi prekrvavi s kisikom. Po meditacijskih vajah se bolniki počutijo kot prerojeni in sproščeni.

Vključitev teh ali vsaj ene od teh tehnik v redni urnik obrodi sadove.

Elektroterapija

Primerna je tudi elektrostimulacija živčnih in mišičnih vlaken v spodnjih okončinah. Za takšno terapijo se je mogoče naročiti pri maserju ali fizioterapevtu. To je ena izmed najbolj priljubljenih metod zdravljenja ne le RLS, temveč tudi drugih živčno-mišičnih bolezni ali bolečih stanj zaradi različnih vzrokov.

Obstajajo tudi preproste naprave za elektrostimulacijo, ki jih je mogoče kupiti v e-trgovinah in niso tako drage. Gre za naprave, ki so sestavljene iz glavnega krmilnika in več elektrod. Te prilepimo na inkriminirani del telesa, ki ga želimo stimulirati. Z napravo nato nastavimo način in intenzivnost masaže ter električne stimulacije (število funkcij je odvisno od vrste naprave in zahtev bolnika). Njihova uporaba je preprosta, predvsem pa jih lahko izvajamo v domačem okolju.

Načelo električne stimulacije je pošiljanje telesu lastnih impulzov prek diod, tj. prej omenjenih elektrod.
Impulzi prehajajo skozi kožo in mišice do živčnih končičev.
Pacient zato lahko občuti rahlo mravljinčenje ali napenjanje in sproščanje posameznih delov mišic. Obravnava ni boleča.
Učinek je pri vsakem posamezniku individualen. Vendar pa se je treba zavedati, da je treba za dosego želenega uspeha opraviti več teh masaž.

Preglednica z metodami električne stimulacije

Sindrom nemirnih nog in nosečnost

Povezavo med sindromom nemirnih nog in nosečnostjo je opazil že Karl Alex Ekbon.

Nekateri primeri sindroma nemirnih nog so tesno povezani z nosečnostjo, zlasti v zadnjem trimesečju. V tretjem trimesečju so ženske bolj napete, bolj pod stresom, trpijo zaradi motenj spanja, so izčrpane in celo depresivne.

Sindrom nemirnih nog se neredko pojavi v nosečnosti. Nosečnice zelo pogosto trpijo tudi zaradi pomanjkanja železa in magnezija, ki sta verjetna vzroka za to stanje. Imajo tudi nižje vrednosti hemoglobina, hematokrita in rdečih krvničk.

Težave se običajno končajo po porodu, ko se bolnik in ravni nekaterih snovi normalizirajo.

Imate sindrom nemirnih nog in pričakujete otroka?

Če je bolezen prisotna pred nosečnostjo, je pričakovano in zelo verjetno, da se bodo simptomi med nosečnostjo okrepili. Po porodu obstaja 70-odstotna verjetnost, da se bodo simptomi spet umirili, pri nekaterih pa se lahko sindrom nemirnih nog celo poslabša.

Težavo predstavljajo tudi omejene možnosti zdravljenja nosečnic. Čeprav so dopaminergična zdravila odobrena za zdravljenje nosečnic, ni veliko informacij o njihovem vplivu na plod. Zato mora o zdravljenju v nosečnosti razmisliti vsaka mati posebej, pri čemer mora oceniti prednosti in slabosti, seveda v posvetovanju s svojim lečečim zdravnikom.

Poveča se tudi tveganje:

• zapleti med nosečnostjo
• prenatalna depresija
• podaljšanje samega poroda
• zapleti med porodom
• potreba po sekciji
• poporodna depresija
• generalizirana anksiozna motnja