Število oseb z multiplo sklerozo je veliko! Ali poznate opozorilne znake?

Ste pozabili nekaj nepomembnega? Ne morete se spomniti na besedo?
Ali imate trenuten izpad spomina na to, kaj ste naredili ali rekli včeraj, danes ali pred minuto?

Prepričan sem, da so vas že večkrat dražili, da imate multiplo sklerozo.

Vendar v resničnem življenju z resničnim bolnikom z resnično diagnozo to ni tako smešno.

Multipla skleroza je res zelo resna nevrološka bolezen, ki prednostno prizadene mlado populacijo.

Običajno v celoti izbruhne precej zgodaj, med 20. in 40. letom starosti. Vendar to ni pravilo. Starejši in celo majhni otroci niso izjema.

Pojavnost je veliko večja pri ženskah, celo 2-3 proti 1 v primerjavi z moškim spolom.

Vendar tudi moških ne gre tolažiti. Čeprav se pri njih z zahrbtno boleznijo srečujemo redkeje, gre običajno za bolj napredujočo obliko z veliko hujšim potekom.

Pojavnost cerebrospinalne skleroze

Za sklerozo je značilna specifična geografska pojavnost. To pomeni, da jo v nekaterih delih sveta opažamo pogosteje kot v drugih.

Pojavnost je večja v severnejših geografskih širinah severne in južne poloble. Nasprotno se proti jugu zmanjšuje. Na splošno za njo trpi približno 2,5 milijona ljudi.

V čem je zahrbtnost bolezni?

Skrivnostnost bolezni ni le v bolezni sami, temveč tudi v njenih zgodnjih pojavnih oblikah (začetne manifestacije) in heterogenem poteku (različne manifestacije pri različnih posameznikih).

Prav nespecifični začetni simptomi in njihova heterogenost pri ljudeh onemogočajo določitev enotnih meril za simptome, kar ovira zgodnje diagnosticiranje in zdravljenje.

S tem ne želimo reči, da merila ne obstajajo. Obstaja jih več, vendar so zaradi zgoraj opisanih razlik pri ljudeh za nekatere od njih neuporabna.

Multipla skleroza ni zgolj pozabljivost

Skleroza (latinsko: sclerosis cerebrospinalis multiplex - SM), v prevodu multipla skleroza, je imunsko pogojena, vnetna, nevrodegenerativna bolezen osrednjega živčnega sistema (OŽS).

Lahko jo imenujemo tudi demielinizacijska aksonska bolezen, saj imunsko posredovani patološki proces (vnetje) prizadene tako belo kot sivo snov možganov.

Patofiziologija multiple skleroze: Kaj se dogaja v naših možganih?

Pri multipli sklerozi pride do nenadne okvare mielinskih ovojnic s spremljajočo aksonsko lezijo.

Razlaga.

Vnetne spremembe pa se celijo počasi (več tednov). Sekundarno pri tem nastane glialno tkivo.

To tkivo je trše, zato postanejo zaceljena nahajališča trša - sklerotična. Vendar se nikoli ne zacelijo ad integrum (v celoti).

Razvrstitev skleroze glede na prizadetost CNS:

žariščna prizadetost CNS - izolirana demielinizacijska lezija
razpršena prizadetost CNS - številna (razpršena) demielinizacijska žarišča

Opozorilni, pogosto spregledani simptomi multiple skleroze

Multipla skleroza se razvija počasi in subtilno. Izbruhne nenadoma, vendar natančnega začetka bolezni ni mogoče vedno odkriti.

Manifestacije bolezni in njihova intenzivnost sta različni, odvisno od lokacije razpršenih vnetnih žarišč v osrednjem živčevju. Ta najpogosteje najdemo v bližini možganskih prekatov, v možganskem deblu in hrbtenjači.

Njihova velikost je običajno okoli 3 mm, lahko pa dosežejo tudi do 1,5 cm. Od velikosti in lokacije lezij je odvisna tudi simptomatika, ki je običajno subtilna do maligna in napredujoča.

Zanimivosti:
Zelo pogosto je prvi simptom utrujenost. Ta simptom seveda zlahka spregledamo, saj je njegovo pojavljanje pri številnih drugih boleznih skoraj redno.
Za bolj značilne simptome skleroze so značilni napadi (flares), ki jim sledijo remisije (remitence).

Primer: bolnik v nekaj urah doživi izgubo vidnega polja. Nato začne normalno videti in to stanje se večkrat ponovi. Seveda se napadi in remisije nanašajo na različne simptome. Ni nujno, da vključujejo vid.

Tabela z najbolj značilnimi manifestacijami multiple skleroze:

Stopnje motenj	Lokalizacija prizadetosti	Simptomatologija (manifestacije)
Motnja vida	Optični živec	Bolečina/tlak za očesnim zrklom poslabšanje vidne ostrine, zamegljen vid dvojni vid motnje/izguba vidnega polja izguba nekaterih barv iz barvnega spektra (najpogosteje rdeče in zelene) podaljšan prevodni čas v prizadetem očesu
Motnje gibanja oči	Jedra okulomotoričnega živca supranuklearne poti poti možganskega debla	Nistagmus centralnega značaja (hitro gibanje očesnih zrkel) trzanje očesnih zrkel odklon očesnih zrkel (odklon očesnega zrkla proti poškodbi, včasih z odklonom glave) oftalmoplegija (paraliza očesnih mišic, pri pogledu navzgor oko ostane v osrednjem položaju)
motnje govora	glosofaringealni živec akcesorni živec hipoglosalni živec živec vagus	motnje artikulacije, nerazumljiv govor težave z izgovarjavo poteg jezika vstran motnje fonacije (zvok)
motnje požiranja	glosofaringealni živec akcesorni živec hipoglosalni živec vagusni živec	asimetričen položaj uvule na mehkem nebu težave pri požiranju pogosto grgranje (sline, tekočine, hrane) in dušenje
motnje ravnotežja	vestibularne poti vrvice podaljšanega mozga možganovina in njene poti	vrtoglavica (omotica) mišična šibkost, včasih le občutek nelagodja nestabilnost ravnotežja negotova hoja
Senzorične motnje	možgansko deblo	zmanjšana občutljivost za dotik mravljinčenje v okončinah drugi subjektivni občutki v okončinah (pekoč občutek, srbenje, nelagodje) drugi znaki motnje možganskega debla
Motnje motorike	osrednji motonevron (možgansko deblo) motorične poti hemisfer žariščne spremembe v hrbtenjači	mišična šibkost, občutek težkih nog spastičnost okončin (togost) povečan tonus okončin namerni tremor (tresenje) pareza okončin (paraliza), težave pri držanju predmetov v roki, motnje pri hoji hiperrefleksija motnje nadzora sfinktra
Duševne motnje	atrofija različnih možganskih struktur prefrontalni del možganov	spremembe razpoloženja (afektivne motnje, evforija, depresija, anksiozna stanja, razdražljivost) osebnostne spremembe spremembe kognitivnih funkcij (motnje spomina in koncentracije)
motnje izločanja	različni deli možganov	hiperaktivnost stene mehurja (potreba po uriniranju, uhajanje urina) zaprtje ali, nasprotno, uhajanje blata
Motnje spolnosti	različni deli možganov, več poškodb	motnje erekcije motnje ejakulacije zmanjšanje libida in vzburjenosti popolna impotenca
Druge motnje	različni deli možganov	pretirana utrujenost (izrazitejša v vročini) potreba po daljšem spanju živčnost

Zgodnja diagnoza multiple skleroze je izredno pomembna!

Zaradi velike pojavnosti multiple skleroze je zelo pomembno izobraževanje prebivalstva.

Navsezadnje je bolnik tisti, ki prvi opazi, da nekaj ni tako, kot je bilo. Zato je pomembno, da poznamo vsaj osnovne znake in zgodaj poiščemo pomoč.

Žal je do zdaj velika večina teh bolezni diagnosticirana zgolj naključno in zato pozno ob natančnejšem pregledu zaradi drugih razlogov.

Res je, da so možgani čas. Največja škoda na možganih in živčnem sistemu nastane v prvih letih razvoja bolezni!!! Po 10 do 20 letih nezdravljene multiple skleroze pride do nepopravljive okvare CNS in trajne invalidnosti.

Osnovni diagnostični stebri multiple skleroze

Dokončnega testa za diagnosticiranje multiple skleroze, s katerim bi lahko z gotovostjo potrdili to zahrbtno bolezen, ni. Vendar pa diagnoza temelji na treh osnovnih stebrih, in sicer na bolnikovi kliniki, magnetni resonanci in laboratorijskih parametrih.

Klinična slika
Magnetnoresonančno slikanje (MRI) T2 in Flair lezije
Laboratorijska preiskava
Test električnega potenciala

Pri vsakem bolniku je treba opraviti temeljito analizo bolnikovih objektivnih in tudi subjektivnih pritožb. Bolnika mora poleg splošnega zdravnika pregledati še posebej specialist nevrolog.

Če nevrolog posumi na multiplo sklerozo, je treba bolnika napotiti na nadaljnje preiskave (npr. prisotnost simptomatike multiple skleroze, in sicer izmeničnih epizod napadov/relapsa, ki kažejo na nevrološko poškodbo CNS, ki traja od enega do 21 dni).

Najpomembnejša preiskava je MRI možganov in hrbtenjače s kontrastnim sredstvom (povečane lezije). Prikaže lahko več lezij ter spremembe signala v zaporedjih PD, T1, T2 in FLAIR (tako imenovane hipersignalne ali povečane lezije). MRI se v diagnostiki multiple skleroze uporablja od leta 2001.

Pri sumu na multiplo sklerozo se preiskava MRI dopolni z analizo limfe. Ta se opravi z lumbalno punkcijo, kar pomeni, da se z lumbalno iglo prebode hrbtenični kanal, od koder se vzame vzorec. Običajno so prisotni imunoglobulini tipa G ali oligoklonski imunoglobulini.

Enako pomembni so vzorci krvi. Osnovni parametri so normalni, monociti so povišani, prisotna so specifična protitelesa.

Ena od preiskav so tudi testi električne aktivnosti možganov. Na podlagi različnih dražljajev (vizualni vzorci, električni impulzi) se s posebnimi elektrodami beležijo električni signali živčnega sistema in hitrost njihovega prenosa.