Imate simptome depresije?

Prizadene bolj duševno in čustveno nestabilne osebnosti. Vendar lahko različni stresni, obremenjujoči ali tragični življenjski dogodki sprožijo depresijo tudi pri močnejših značajih. Nekatere hude oblike se končajo usodno. Oseba v brezupnem položaju si pogosto vzame življenje.

Zgodnje prepoznavanje težave in zgodnje zdravljenje v rokah strokovnjaka lahko preprečita tragedijo in tako rešita življenje.

Depresija ali, če hočete, patološko slabo razpoloženje se lahko pojavi pri komur koli in kadar koli. Stres, napetosti v službi, nesoglasja v družini in tragedija. Te in še mnoge druge situacije so vzrok za sprožitev dogodkov, ki jih ljudje sami, brez pomoči zdravnika, ne morejo nadzorovati in se jim upreti. Pogosto stres doseže točko brez izhoda in se konča s samomorom.

Depresivni simptomi, depresija in bipolarna afektivna motnja

Depresija je ena od psihiatričnih bolezni - natančneje motenj.

Natančneje, je podkategorija motenj razpoloženja, skupaj z bipolarno afektivno motnjo (manično-depresivno motnjo), pa tudi drugih psihiatričnih diagnoz. Gre za resno bolezen, katere značilnost je dolgotrajno kronično slabo razpoloženje (žalost, tesnoba, solzavost).

V psihiatriji je pri postavljanju dokončne diagnoze najpomembnejše razlikovanje med dejanskim stanjem depresije in prehodnim depresivnim razpoloženjem, ki se kaže z začasnimi depresivnimi simptomi. Depresivno razpoloženje lahko prizadene vsakogar, odvisno od trenutne stresne situacije, v kateri se posameznik takrat nahaja. Je ustrezen odziv na težko obdobje. Stanje žalosti in občutkov brezupa je prehodno.

Depresivni simptomi

Depresivni simptomi se pojavljajo izolirano v težkih življenjskih situacijah, pri patološki depresiji, kot ena od faz bipolarne afektivne motnje, kot del ali manifestacija drugih psihiatričnih bolezni in kot del vrste telesnih bolezni (kronične mravljinčaste bolečine, rak, alkoholizem, bolezni možganov, debelost druge).

Med trpljenjem, ki ga lahko sprožijo zgoraj navedeni dejavniki, bolniki trpijo zaradi stanj žalosti in brezupnosti. Menijo, da iz situacije ni izhoda.

Imajo negativen pogled na svet, pogosto se izolirajo od okolice, iščejo samoto. Njihove misli so zaposlene z obravnavano težavo, zato se pogosto ne morejo osredotočiti, skoncentrirati in ustrezno reagirati. Njihovi odzivi so preprosti, počasni in zapozneli.

Izgubijo življenjsko energijo, postanejo izčrpani, utrujeni in nesposobni opravljati običajne dejavnosti doma ali v službi. Postanejo telesno neaktivni.

Okolici se pogosto zdijo "počasni" ali leni posamezniki.

Depresivni simptomi se pojavijo tudi kot začasno stanje v določenih življenjskih okoliščinah, ki negativno vplivajo na posameznika. Lahko na primer pride do smrti v družini, izgube službe, ločitve, ekonomskih težav itd. Te okoliščine povzročijo nenadno negativno spremembo v posameznikovem življenju, s katero se mora nekako spopasti. Sprva se mu to zdi velika nesreča; tisoč stvari se mu podi po glavi.

Postavlja si vprašanja, kot so: "Kaj se dogaja?

Zakaj se je to zgodilo meni?

Komu sem kaj storil?

Trpi zaradi obžalovanja in se krivi za nesrečo.

Opomba: Depresivno razpoloženje in depresija nista le stanje slabega in žalostnega razpoloženja na psihološki ravni, kot večina ljudi zmotno misli. Gre za resno bolezen celotnega organizma. Enako prizadeta je tudi telesna raven (izčrpanost, kronična utrujenost, motnje koncentracije, motnje spomina, zmanjšana telesna dejavnost ...).

Depresija

Čeprav depresija v svetu še vedno velja za "tabu", je zelo pogost pojav. Prizadene tako mlade kot stare.

Gre za bolezen, ki je uvrščena med psihiatrične diagnoze. Ljudje zato o njej neradi odkrito govorijo in jih je sram poiskati strokovno pomoč. To je razlog za napredovanje bolezni pri zadevnem posamezniku in pogost vzrok za samomor. Ne glede na to, ali smo si to pripravljeni priznati ali ne, za depresijo trpi vedno več ljudi.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je obolelih do 350 000 000. Te številke vključujejo posameznike, ki so poiskali strokovno pomoč.

Ocenjuje se, da je morda še veliko več ljudi, ki trpijo za depresijo in niso poiskali pomoči.

Zaradi tako velikega števila obolelih se je depresija uvrstila na četrto mesto najpogostejših bolezni. Pričakuje se, da se bo povzpela na vrh seznama.

Za depresijo je značilna patološka žalost.

Ta traja dlje časa, pogosto je povezana z občutkom tesnobe in obolelega dobesedno muči. Je pesimistično razpoložen in miselno naravnan. Ni sposoben uživati v stvareh, ki so ga včasih razveseljevale. Izgubi zanimanje ne le za dejavnosti, temveč tudi za ljudi. Zapre se vase in se začne kriviti.

Stiskave misli se najpogosteje pojavljajo ponoči. To povzroča motnje spanja v smislu pogostega nočnega prebujanja, zgodnjega jutranjega vstajanja ter nato zaspanosti in utrujenosti naslednji dan.

Bolnik je telesno neučinkovit, za vse potrebuje neprimerno več časa, pri vsaki dejavnosti zamuja in se mu zdi vsaka dnevna dejavnost pretirano naporna. Vzporedno je mogoče opaziti motnje koncentracije in kratkoročnega spomina.

Bipolarna afektivna motnja

Bipolarna afektivna motnja je resna psihiatrična motnja ali, bolje rečeno, bolezen, ki spada med motnje razpoloženja. Kot pove že ime, sta zanjo značilna dva nasprotna pola.

Na eni strani se kaže z manično fazo, za katero je značilno pretirano povišanje razpoloženja. Druga faza je depresija, ki je druga protiutež tej motnji.

Manična faza je faza navdušenja in pretiranega vznemirjenja, ko ima bolnik ne glede na resnost situacije pretirano visoko samozavest, veliko energije, je hiperaktiven, veliko govori in razmišlja o vsem. Včasih lahko pride do tako imenovanega miselnega navala, katerega rezultat je "besedna solata". Besedno solato razume samo prizadeta oseba, druga stran ne razume, kaj ji sporoča.

Pretirana vznemirjenost pogosto vodi v agresivno vedenje obolelega.

Depresivna faza pa je faza hipoaktivnosti, žalosti, tesnobe in zmanjšanega samospoštovanja. oboleli komunicira minimalno, ne more se osredotočiti, hitro odzvati ali reagirati. ne more si zapomniti, kaj je bilo povedano v kratkem času. zato se ne more ustrezno odzvati in reagirati.

Na tej stopnji ni nevarnosti za agresivno vedenje. Bolnik je precej tesnoben, solzen in umaknjen.

Pri bipolarni afektivni motnji (BAP), imenovani tudi manično-depresivna motnja, se faze običajno izmenjujejo v obdobju nekaj ur.

Po statističnih podatkih je bipolarna afektivna motnja vzrok za 25 do 60 % poskusov samomora, od tega je 5 do 20 % dokončanih samomorov.

Redko se pojavlja kot samostojna diagnoza. Največkrat je prisotna tudi druga duševna bolezen.

Kaj povzroča depresivna stanja?

Vzroki za depresivna stanja so zelo različni. Vendar imajo glavno vlogo genetska nagnjenost, eksogeni vplivi (tragični dogodek, zasvojenost s snovmi) ali organske poškodbe možganov.

Depresijo delimo v dve kategoriji glede na posamezne sprožilne dejavnike patološko slabega razpoloženja. Druga opisana delitev temelji na simptomih, ki so pri določenem bolniku v ospredju, in delitvi z nozološkega vidika.

Razvrstitev depresije na podlagi dejavnikov

1. Eksogena depresija ali tudi tako imenovana psihosocialna depresija nastane na podlagi delovanja nekega zunanjega dejavnika. Že samo ime pove, da gre za delovanje nekega zunanjega dejavnika na psiho in um osebe. Zunanji dejavnik je lahko druga oseba ali družba, katere vpliv negativno vpliva na posameznika, kar je vzrok njegovega slabega razpoloženja.
   • Sem spadajo tragični dogodki, kot so smrt ali huda bolezen v družini, ločitev, izguba službe, pomanjkanje finančnih sredstev ali splošni neuspeh.
2. Endogena depresija je depresija, pri kateri naj bi bil na delu notranji dejavnik. Z notranjim dejavnikom mislimo zlasti na osebnost, značajske lastnosti in vedenje posameznika.
   • Na človekovo osebnost v veliki meri vpliva genetika.
   • Družinsko okolje v zgodnjem otroštvu in pozneje vpliv družbe v času, ko se osebnost oblikuje.

Razvrstitev depresije z nozološkega vidika

1. Psihogena depresija je depresija, ki je posledica nekega dejavnika, ki neposredno deluje na človekovo psiho in doživljanje.

Sem uvrščamo različne psihične travme, na primer zaradi izgube ljubljene osebe, posttravmatsko reakcijo kot posledico predhodne negativne izkušnje (žrtev ugrabitve, posilstva, napada, prometne nesreče).

2. Organska depresija nastane kot posledica organske bolezni ali neposredne poškodbe možganov.

Gre za različna bolezenska stanja, ki povzročijo motnje v posameznikovem zaznavanju in vplivajo na njegovo razpoloženje. Večinoma gre za neposredne poškodbe možganov, na primer zaradi nesreče, bolezni (tumorja), zastrupitve s strupenimi snovmi ali poškodbe možganov zaradi zasvojenosti (alkohol, droge).

Poškodbe možganov povzročajo tudi različne bakterijske ali virusne okužbe (meningitis).

V to kategorijo spadajo tudi druge telesne bolezni, kot so žilne bolezni s posledičnim pomanjkanjem krvi ali kisika v možganih, presnovne bolezni, kot je sladkorna bolezen, ter različna dolgotrajna bolečinska stanja ali stanja, ki povzročajo invalidnost ali omejitev in pomembno vplivajo na bolnikovo doživljanje.

Razvrstitev depresije na podlagi klinične slike (simptomov)

1. Apatična depresija se pretežno kaže z apatijo (depresijo). Bolnik se skoraj popolnoma ne odziva na zunanje dražljaje, je ravnodušen, brez čustev, nezainteresiran za zunanje vidike in družbo. Zdi se, da zunanji svet za bolnika ne obstaja več. Stanje apatije običajno opazi okolica, posameznik pa se tega vedenja takrat morda ne zaveda.
2. Agitirana depresija se kaže na nasproten način kot apatična depresija. Agitacija pomeni bolezensko nemirnost. Bolnik je notranje nemiren. Počuti se nelagodno, vedno o nečem razmišlja, išče rešitev. Včasih se lahko pojavi tudi psihomotorična agitacija, ko se notranjemu nemiru pridruži motorični nemir. To lahko opazimo predvsem v bolnikovem govoru in gestikulaciji. Bolnik na primer nenehno stiska roke, se igra s prsti ali predmetom, ne more ostati na enem mestu, se ustavlja, spreminja položaje.
3. Psihotična depresija je najtežja vrsta depresivne motnje. Patološko slabo razpoloženje je združeno z drugimi psihotičnimi simptomi ali pa je depresija le manifestacija druge duševne bolezni. Druga možnost je, da gre za kombinacijo depresije in druge duševne bolezni. Ta vrsta depresije se navzven kaže s slabim razpoloženjem, tesnobo, solzavostjo, spremljajo jo paranoja, halucinacije (slušne ali vidne).

Kako se kaže depresija?

Posamezne manifestacije depresije so odvisne od več dejavnikov.

Med njimi so bolnikove osebnostne lastnosti, rešljivost/nerešljivost situacije, stopnja depresije, bolnikov odnos do lastne diagnoze in začetek zdravljenja ali pomoč iz okolja, zlasti pravilen odnos družine.

1. Duševne težave - V ospredju je zasedenost uma z vprašanjem in iskanjem odgovorov ter rešitev na vprašanje, kaj je sprožilo depresijo. Ta problem je za bolnika nadvse pomemben in se ga ne more znebiti.

Zaradi prednostne obravnave ene misli je bolnik neosredotočen na vse drugo, kar zanj ni več prednostna naloga. Pojavijo se motnje koncentracije, pomanjkanje zbranosti, motnje v komunikaciji z okoljem in motnje v kratkoročnem spominu.

Zaradi psiholoških težav je bistveno zmanjšana sposobnost odločanja. Prevladujejo negativna čustva, in sicer patološko slabo razpoloženje, ki ga spremljajo tesnoba, solzavost, napadi joka, zlasti v zasebnosti. Občasno so lahko pridružene paranoje ali halucinacije.

V nekaterih primerih se depresija konča celo s poskusom samomora (pred samomorom se pojavijo misli na samomor in samoobtoževanje).

2. Motnje spanja - prav tako podskupina psiholoških težav. Vztrajanje pri motnjah spanja je tesno povezano s telesnimi težavami, ki prav tako izhajajo iz nespečnosti. Nespečnost in zgodnja jutranja prebujanja so značilna za depresijo. Povzročajo znatno dnevno zaspanost ter stopnjujejo utrujenost, izčrpanost in motnje koncentracije.

Telesne motnje - Prevladujejo utrujenost, slabo počutje, izčrpanost. Bolnik je slaboten, čuti splošno oslabelost telesa in mišic, kolena se mu podlamljajo, noge se mu lahko tresejo in komaj se drži.

Pogosti so vrtoglavica, prebliski pred očmi in padci zaradi izčrpanosti. Bolnik je telesno nesposoben, kar še poslabšajo motnje hranjenja. V večini primerov je prisotno pomanjkanje apetita, v primerih samoobtoževanja pa se bolnik muči s stradanjem. Občasno in pri blagih oblikah depresije lahko opazimo prenajedanje.

4. Težave v socialnih interakcijah - Introvertirano (antisocialno) vedenje se kaže z umikom vase. Bolnik išče samoto in se načrtno izogiba stikom z ljudmi in z družbo kot tako. Če je v družbi, se v njej ne počuti dobro, ne more vzpostavljati odnosov kot prej (ne želi), ima težave s koncentracijo in komunikacijo.

Bolnik poskuša čim prej priti v svojo samoto, kjer spet veliko razmišlja. Psihološke in komunikacijske težave z ljudmi posledično povzročajo težave na delovnem mestu, v družbi, pa tudi v družini, na koncu pa uničijo odnose in izgubijo bližnje osebe.

5. Spolne težave - prevladuje izguba apetita za spolnost. Spolni odnosi ne prinašajo zadovoljstva in ne dajejo dobrega občutka.

Opozorilo:
Kombinaciji vseh teh kategorij oziroma področij, ki jih prizadene depresija, sledijo ekonomske težave. Bolnik pri delu ne deluje ustrezno zaradi slabše koncentracije, komunikacije, zaprtosti, izčrpanosti. Obstaja tudi veliko tveganje za napačno ravnanje in posledično izgubo zaposlitve, kar povzroči ekonomske težave in poslabšanje depresije.

Stopnje depresije

Glede na sprožilni dejavnik in tudi glede na to, koliko časa je že prisoten, se stanje depresije pri vseh ne kaže na enak način.

Potek bolezni sega od blage do globoke depresije. Od globine depresije je odvisno tudi zdravljenje oziroma prognoza.

Meje med posameznimi stopnjami so krhke. Tudi blaga depresija se lahko sčasoma razvije v hudo stanje, ki vodi v samomor.

• Blaga depresija se kaže v slabem in žalostnem razpoloženju, razmišljanju o problemu in iskanju rešitve.
  • Običajno ne povzroča resnih težav na delovnem mestu ali v družbi.
  • Bolnik lahko še naprej opravlja običajne dejavnosti ali pa je njegova učinkovitost le rahlo okrnjena.
  • Bolnik se zatopi predvsem med spanjem in v času počitka, ko v večji meri razmišlja o situaciji, ki je povzročila slabo razpoloženje.
  • Nagnjen je k iskanju samote.

• Zmerna depresija se kaže s hujšo stopnjo depresivnega razpoloženja, epizode pa so tudi pogostejše.
  • Bolnik začne imeti težave pri opravljanju večine običajnih dejavnosti.
  • Je tesnoben, solzav.
  • Zunaj družbe se pojavljajo napadi depresije in jokavosti.
  • Bolnik trpi zaradi nespečnosti, pomanjkanja apetita, utrujenosti in zmanjšanja telesne zmogljivosti.
  • Spremembe v doživljanju so opazne tudi za druge.

• Huda depresija je najhujša oblika, pri kateri je ogroženo bolnikovo življenje.
  • Prevladuje patološko slabo razpoloženje. Lahko rečemo, da je trajno.
  • Bolnik je utrujen, izčrpan tako duševno kot telesno.
  • Pogoste so motnje spanja, predvsem nespečnost.
  • Motnje hranjenja (stradanje), samoobtoževanje.
  • Ne išče družbe, prevladuje mnenje o brezupnem položaju, s katerim se poistoveti.
  • Včasih je edini izhod (za bolnika) končanje življenja.

Kaj storiti, če imate simptome, značilne za depresijo?

Vse psihiatrične bolezni in tudi depresija povzročajo, da se bolnik sramuje priznati diagnozo ter v družbi diskriminira in ločuje druge od bolnika.

Okolje iz nekega nejasnega razloga psihiatrične diagnoze obravnava previdno.

Veliko ljudi o psihiatričnih boleznih razmišlja v smislu halucinacij, paranoje, agresije in nevarnega vedenja, kar v večini primerov ni res. Večina psihiatričnih bolezni ne predstavlja nevarnosti za okolje in depresija je ena od njih. Največje tveganje za bolnika predstavlja, če ne pristopi pravilno in se ne začne zdraviti.

Farmakološko zdravljenje depresije

Bistvo začetka farmakološkega zdravljenja je bolnikovo zavedanje in priznanje, da trpi za duševno boleznijo. Če se s tem dejstvom pravočasno poistoveti, pride v poštev pravilna diagnoza s pomočjo strokovnjaka - v tem primeru psihiatra.

Šele po postavitvi diagnoze depresije bo zdravnik glede na stopnjo in prevladujoče simptome določil zdravila, ki so za posameznega bolnika najprimernejša možnost.

Opozorilo:
Začetek delovanja zdravil za zdravljenje depresije in drugih psihiatričnih bolezni je približno 2 tedna (zlasti antidepresivi imajo podaljšan začetek delovanja).
Bistveno je, da je bolnik o tem ustrezno obveščen in da ga ne preseneti, da po nekaj dneh še vedno ne čuti izboljšanja svojega stanja.
Natančen učinek zdravila je mogoče ustrezno oceniti šele po približno 3 tednih. Zdravljenje depresije zahteva čas in potrpljenje bolnika, da je učinkovito.

Antidepresivi so najpogosteje uporabljena zdravila za zdravljenje depresije ali pri zdravljenju drugih stanj, kot so distimija, motnje hranjenja, ciklotimija. Dajo se tudi pri kronični bolečini. Uporabljajo se tudi v stresnih situacijah, zlasti pri bolnikih z visokim krvnim tlakom in pospešenim srčnim utripom, kjer se dajejo skupaj z antihipertenzivi in tahikardijo.

Poznamo več vrst antidepresivov:

• SSRI (zaviralci ponovnega privzema serotonina - t. i. hormona sreče) - na primer Seropram, Seroksat, Prozac, Paxil, Zoloft, Deprenon, Deprex, Fevarin, Citalec, Citalopram, Arketis, Paretin, Paroksetin in drugi ...
• IMAO (zaviralci monoaminooksidaze) - na primer Parnat, Aurorix, Nuredal...
• triciklični antidepresivi širokega spektra - na primer melipramin, amitriptilin, anafranil ...
• tetraciklični antidepresivi - na primer Remeron, Mirzaten, Mirtazapin, Esprital
• antidepresivi IV. in V. generacije - na primer Efectin