Evtanazija pomeni dobro smrt: kaj je to ter kakšen je pravni in etični vidik?

Evtanazija izvira iz grške besede eu thanatos in se lahko prevede tudi kot dobra smrt. V večini držav je evtanazija v smislu končanja življenja na zahtevo bolnika nezakonita.

Prepovedano je končati bolnikovo življenje, tudi če bolnik trpi zaradi neozdravljive bolezni, bolečin in številnih zdravstvenih zapletov. Tudi pomoč pri samomoru v smislu zagotovitve snovi za končanje življenja je običajno nezakonita, tudi če bolnik sam uporabi to snov.

Obe metodi vodita v predčasno končanje življenja, zato sta nezakoniti dejavnosti, ki se obravnavata enako kot umor.

Vendar ima bolnik s hudo boleznijo pravico, da zavrne zdravljenje in se s tem približa smrti. Hkrati ima pravico, da se mu olajšajo bolečine in simptomi bolezni.

V Evropi je evtanazija dovoljena v Belgiji, na Nizozemskem, v Luksemburgu, Španiji in Švici.

Starodavnost in prva mnenja

Že v antiki je šlo za odrešitev in končanje trpljenja. Vendar so bila tudi tu mnenja filozofov deljena. Hipokrat je bil drugačnega mnenja in je načelno nasprotoval vsaki obliki evtanazije, bodisi v obliki aktivne pomoči bodisi v obliki pasivne ne-pomoči.

Platon, Aristotel in stoiki so bili bolj naklonjeni pozitivnemu pogledu na evtanazijo. njihov pogled je govoril o naravni smrti za neozdravljivo bolne in šibke, pa tudi o ubijanju tistih, ki imajo hudobno, bolno in neozdravljivo dušo.

Seneka govori celo o evtanaziji za tiste, ki se morajo soočiti s ponižanjem, strahom pred prihodnostjo, boleznijo in staranjem. Smrt je v tem primeru častna, mirna in pogumna.

V antiki še vedno srečujemo izraz mors voluntaria. Kot pove že ime, gre za prostovoljno smrt. V tem primeru gre za dobro in mirno smrt, katere namen je razrešiti moralno in etično zagato. Zagata v tem primeru pomeni neozdravljivo bolezen, nečloveške življenjske razmere ali velik udarec usode.

Zloraba evtanazije

Med drugo svetovno vojno je prihajalo do nenehnih zlorab in ogabnih koncev življenj nedolžnih otrok ali odraslih.

V nacistični propagandi Adolfa Hitlerja je bilo namreč predmet evtanazije le ohranjanje močnega in zdravega človeka. Drugi so veljali za nekoristne ali celo kavalirske.

Tako so prikrajšane otroke ubili kmalu po rojstvu. K ubijanju so se zatekali tudi v primerih duševnih in telesnih bolezni.

Sistem od njih ni imel koristi. Stali so denar in sredstva, ki so jih uporabljali Hitlerjevi izbranci. Hitler je evtanazijo razumel kot usmiljenje. Na njo je bilo treba gledati kot na privilegij in darilo drugim.

Evtanazija danes

Sodobna medicina se osredotoča le na reševanje življenja in lajšanje simptomov bolezni ter lajšanje bolečin.

Še v prvi polovici prejšnjega stoletja je bila evtanazija precej pogosto odobrena vsakemu hudo bolnemu bolniku. veljala je za način, kako ublažiti hud potek bolezni in bolniku pomagati do mirne smrti. Pozneje so se zdravstveni delavci bolj osredotočili na podaljševanje življenja, njegovo obnavljanje in zdravljenje.

K temu so pripomogla odkritja zdravil, načinov zdravljenja in celo sodobnih naprav. Pravilo in moto je postalo čim bolj podaljšati bolnikovo življenje, tudi če ga ne moremo več rešiti.

Lahko rečemo, da je v preteklosti smrt veljala za naravni del življenja, danes pa jo dojemamo kot sovražnika, proti kateremu se je treba boriti.

Obstaja tudi več pomenov izraza

Pojmovanje evtanazije se razume na različne načine. Na nek način je to tudi naravna smrt, samomor ali pomoč pri samomoru.

Evtanazija se razume tudi kot lajšanje hudih simptomov bolezni, omrtvičenje bolečine in s tem mirno spremljanje dostojanstvene naravne smrti. Gre za pomoč in podporo zdravstvenega delavca v procesu umiranja. Vendar je tudi ta oblika večinoma nezakonita.

Vključuje tudi ukinitev zdravljenja, namenjenega podaljšanju življenja dolgotrajno bolnega bolnika. V tem primeru govorimo o prostovoljni evtanaziji.

Na splošno jo lahko razdelimo na pasivno in aktivno evtanazijo. Za pasivno evtanazijo je značilno, da se ne zagotovi zdravljenje, prenehajo se jemati potrebna zdravila ali se odvzame dihalni aparat.

Aktivna evtanazija je že neposredno in namerno dejanje za končanje bolnikovega življenja. Neposredna je lahko takrat, ko zdravnik uporabi snov za končanje bolnikovega življenja. Posredna je takrat, ko uporaba uspavalnega zdravila povzroči hitrejši nastop smrti.

Kodeks etike za zdravstvene delavce

Poslanstvo zdravstvenega delavca je pomagati ljudem in skrbeti zanje. Opravljati ga mora z globoko človeškim odnosom.

Dolžnost zdravstvenih delavcev je ohranjati življenje, varovati, krepiti in obnavljati zdravje, preprečevati bolezni in lajšati trpljenje ne glede na narodnost, raso, vero, spolno usmerjenost, politično pripadnost, družbeni položaj, moralno ali intelektualno raven ali ugled pacienta.

Kodeks etike na noben način ne dovoljuje prekinitve bolnikovega življenja.

Vendar je zdravstveni delavec dolžan skrbeti tudi za zdravje posameznika in družbe v skladu z načeli humanosti, v duhu spoštovanja človeškega življenja od njegovega začetka do konca, s spoštovanjem dostojanstva človeške osebe.

Ohranjanje življenja

Ali kodeks etike govori o ohranjanju življenja za vsako ceno ali o dostojanstvenem odhodu brez nepotrebnega podaljševanja bolnikovega trenutnega trpljenja? To je odvisno predvsem od bolnikove odločitve.

V primeru zdravljenja je dolžnost zdravstvenega delavca jasna. Bolniku je treba zagotoviti medicinsko pomoč. Pomembno je, da bolnikovo stanje, možnosti zdravljenja in druge postopke razložimo resnicoljubno in jasno.

Vedno je priporočljivo bolniku zagotoviti pisno privolitev in informacije o njegovem zdravstvenem stanju. Če bolnik zavrne zdravljenje, ki bi povzročilo smrt, je treba podati izjavo.

Ta služi tudi kot zaščita za zdravnika. V njej bolnik izjavi, da zavrača kakršno koli zdravljenje. Potrdi tudi, da se zaveda posledic takšnega dejanja.

Zavrnitev zdravljenja je treba razlikovati od evtanazije. Bolnik ne stori aktivnih korakov v smeri samomora, temveč se le ne strinja in ne opravi priporočenega zdravljenja.

Izjemni primeri

Obstajajo pa tudi primeri bolnikov, ki trpijo zaradi na primer duševne bolezni, se ne zavedajo posledic svojih dejanj in ne morejo jasno oceniti situacije. V teh primerih je primerno, da se obrnejo na sodišče.

Obstaja tudi koncept distanciranja, ki je nasprotje evtanazije. Gre za primere, ko se bolnika umetno ali celo prisilno ohranja pri življenju s povsem umetnimi sredstvi.

Govorimo o umetnem podaljševanju trpljenja. V tem primeru se osebi prepreči, da bi zapustila svet, čeprav njeno stanje nedvomno teži k temu.

Zdravljenje bolniku ne prinaša nobene koristi ali olajšanja, nasprotno, povečuje njegovo bolečino in trpljenje.