Diabetično stopalo kot zaplet sladkorne bolezni?

Da bi bolje razumeli nastanek diabetičnega stopala, se najprej pogovorimo o tem, kaj je sladkorna bolezen in kakšni so njeni zapleti.

Dejansko sladkorna bolezen pomeni povišano raven sladkorja v telesu.

Toda kje je ta sladkor in zakaj je njegova raven povišana?

Preprosto povedano, vzrok za povišano raven sladkorja (glukoze) je relativno ali absolutno pomanjkanje inzulina.

Inzulin je hormon, ki nastaja v trebušni slinavki, natančneje v celicah beta Langerhansovih otočkov, če ste želeli izvedeti več.

Naloga tega hormona je, da sladkor, pridobljen iz hrane, prenaša v celice, kjer se pretvori v energijo.

Vse to se zgodi v jetrih, kjer inzulin prevzame glukozo iz krvi in jo nekako shrani. Ta shranjeni sladkor se imenuje glikogen.

Sladkor (glukoza) se nahaja predvsem v krvi in je potreben kot energija za mišice in možgane.

V mišicah nato prenaša glukozo do mišičnih celic. To zagotavlja primarno energijo za delujoče mišice. Eden od simptomov sladkorne bolezni je splošna utrujenost. Logično - ta je pogojena z neuspešnim prenosom glukoze do mišičnih celic.

Za razumevanje patofiziologije sladkorne bolezni je pomembno, da inzulin znižuje raven glukoze v krvi tako, da povzroča njeno privzemanje. Tako njegovo pomanjkanje ali zmanjšano delovanje povzroči povišano raven sladkorja v krvi.

To je pravzaprav sladkorna bolezen.

Razvrstitev sladkorne bolezni

Oglejmo si zdaj klasifikacijo sladkorne bolezni.

Poznamo več vrst, od katerih naj bi nas z vidika sladkorne bolezni (strokovno ime za sladkorno bolezen) kot civilizacijske bolezni najbolj zanimali dve.

Na splošno je sladkorna bolezen povezana s pretirano prehrano in prekomerno porabo, zato je njen delež največji v razvitih državah.

Njen splošni delež je približno 10 %. Domneva se, da določen odstotek prebivalstva ostaja nediagnosticiran.

Nezdrave prehranjevalne navade in prenajedanje so med dejavniki, ki spodbujajo razvoj sladkorne bolezni. Sama sladkorna bolezen nato poveča delež bolnikov s srčno-žilnimi boleznimi.

Več:
Razvrstitev sladkorne bolezni
Simptomi sladkorne bolezni in njeni zapleti

Sladkorna bolezen tipa 1

Ta vrsta sladkorne bolezni je posledica popolnega ali delnega pomanjkanja inzulina. To nastane zaradi uničenja mesta za proizvodnjo inzulina, tj. zgoraj omenjenih celic beta v trebušni slinavki. Če teh celic ostane le približno 20 %, se sladkorna bolezen začne kazati.

Večinoma celice, ki proizvajajo inzulin, uniči avtoimunski proces, imenovan inzulinitis. Povzročitelji naj bi bila različna virusna obolenja. Ta vključujejo predvsem vnetje obušesne žleze, ošpice in morda gripo ali parainfluenco.

V večini primerov se pojavi v mladosti. Včasih se lahko pojavi tudi pozneje. Domnevajo tudi genetski izvor, vendar mora biti vseeno povezan z nekim zunanjim dejavnikom, ki sproži avtoimunsko reakcijo.

Diagnozo te vrste sladkorne bolezni postavimo na podlagi povišane ravni sladkorja v krvi, tj. hiperglikemije. Sledita glikozurija, torej prisotnost glukoze v urinu, in ketonurija. To pomeni ketonska telesa v urinu. Z njimi mislimo na acetoocetno kislino in aceton.

Bolniki so odvisni od zunanje oskrbe telesa z inzulinom.

Sladkorna bolezen tipa 2

Pomeni predvsem rezistenco, tj. odpornost celic na delovanje inzulina. Obstaja tudi motnja njegovega izločanja.

Sladkorna bolezen tipa 2 je do 10-krat pogostejša od sladkorne bolezni tipa 1.

Pojavlja se predvsem v odrasli dobi, redko pod 30. letom starosti. Pojavlja se predvsem pri debelih bolnikih, kar je posledica njenega vzroka.

Povzroča jo nesorazmerje med nastajanjem in delovanjem inzulina v tarčnih celicah.

Celice so neobčutljive ali odporne na njegovo delovanje, zaradi česar nastane tako imenovana inzulinska rezistenca. Kompenzacija je povečana proizvodnja celic trebušne slinavke, tj. hiperinzulinemija. Na začetku telo uspe premagati to mejo celične odpornosti in vzdržuje raven glukoze v krvi na sprejemljivi ravni.

Kasneje se ob stalnem in pogostem spodbujanju proizvodnje inzulina celice trebušne slinavke izrabijo in proizvodnja inzulina se začne zmanjševati. S tem se poveča tudi raven sladkorja v krvi, razvije se hiperglikemija in pokaže se sladkorna bolezen.

Ta vrsta sladkorne bolezni je močno genetsko pogojena. povezana je tudi z drugimi boleznimi, kot so npr:

• presnovni sindrom
• pankreatitis
• cistična fibroza
• feokromocitom

Za pogoste zunanje dejavnike, ki povzročajo to vrsto bolezni, veljajo prenajedanje, slaba sestava prehrane, pomanjkanje gibanja, debelost ali kajenje in številni drugi.

Preberite tudi članek o presnovnem sindromu.

Simptomi sladkorne bolezni

Optimalna raven sladkorja v krvi, če vsaj 8 ur nismo zaužili nobene hrane, je 5,6 mmol/l. Praviloma veljajo za normalne vrednosti med 4 in 6 mmol/l.

Simptomi sladkorne bolezni so pri obeh vrstah podobni.

Zaradi nizke ravni inzulina ali povečane odpornosti celic na njegovo delovanje pride do hiperglikemije. To pomeni, da je raven sladkorja v krvi povišana. Hkrati se raven sladkorja zniža tam, kjer ne bi smela biti, v celicah. Predvsem v mišičnih celicah in v celicah osrednjega živčnega sistema, tj. v možganih.

Celice začnejo iskati drug vir energije.

Če v telesu ni medija za prenos sladkorja iz krvi v celice ali ga sploh ni, celice dobijo energijo iz maščobnih zalog. Da se ta energija sprosti, se morajo maščobe pretvoriti v ketonska telesa, to pa sta atekoocetna kislina in aceton. Njuna proizvodnja se poveča in pojavi se eden od simptomov sladkorne bolezni, acetonski zadah.

Ko proizvodnja ketonskih teles presega njihovo izrabo, se razvije tako imenovana ketoacidoza. Gre za povečano proizvodnjo ketonskih teles v telesu.

Ker so ketonska telesa topna v vodi, se iz telesa izločajo z urinom. Tu imamo še en simptom, in sicer ketonurijo. To je povečana količina ketonskih teles v urinu.

Ob poslabšanju acidoze se spodbudi dihalni center v podaljšani hrbtenici.

Zvišana raven sladkorja v krvi sama po sebi pomeni, da se ta v povečani meri izloča tudi v urin. To imenujemo glikozurija.

Glukoza in ketonska telesa so osmotsko aktivna. To pomeni, da skupaj z njimi v urin pride več vode, kar povzroči poliurijo. To je pravzaprav prekomerno uriniranje.

Če iz telesa odteka voda, pride do večje dehidracije. To izgubljeno vodo skuša telo ponovno pridobiti in pojavi se polidipsija. To je prekomerna žeja.

Prekomerno uriniranje povzroči občutek žeje. Z njim pride do prekomernega vnosa tekočine. Ta povzroči prekomerno izločanje vode iz telesa in tako naprej.

Simptomi sladkorne bolezni so navedeni v spodnji tabeli.

Zapleti sladkorne bolezni

Zaplete sladkorne bolezni lahko razdelimo na akutne in kronične.

Akutni se pojavijo hitro, običajno ob kršitvi življenjskega sloga ali napaki pri zdravljenju. Kronični se razvijajo počasi in so običajno posledica vpliva same bolezni na telo.

Za boljšo orientacijo je v naslednji preglednici prikazana razdelitev zapletov sladkorne bolezni

Od vseh zapletov sladkorne bolezni nas bodo najbolj zanimali kronični.
Z vidika razvoja diabetičnega stopala so vzrok zanj.

V tem članku si lahko preberete o drugih zapletih sladkorne bolezni.

Kronični zapleti sladkorne bolezni

Tudi v tem primeru hiperglikemija deluje kot glavni mehanizem za njihov razvoj. Nadomeščanje sladkorne bolezni mora biti dosledno, če se želimo izogniti takšnim težavam.

Kronični zapleti sladkorne bolezni najpogosteje prizadenejo krvne žile. Glede na prizadetost jih delimo na makrovaskularne in mikrovaskularne.

Razdelitev kroničnih zapletov sladkorne bolezni je podana v spodnji preglednici

Makrovaskularni zapleti sladkorne bolezni

To je prizadetost velikih krvnih žil, ki je posledica ateroskleroze.

Ishemična bolezen spodnjih okončin

Na začetku se kaže kot bolečina v nogi pri hoji. Kasneje se zaradi motene oskrbe tkiv s hranili pojavijo spremembe na koži in kosteh. V zadnji fazi se razvije diabetična gangrena, ki je običajno indikacija za amputacijo prizadete okončine. Celoten sklop teh težav imenujemo diabetično stopalo.

Ishemična bolezen srca

To je posledica prizadetosti koronarnih arterij srčne mišice. Napreduje lahko v akutno obliko, to je miokardni infarkt. Pri diabetikih se pogosto pojavi brez glavnega kliničnega simptoma in brez bolečine v prsih.

Ishemična bolezen možganov

To je možganska kap. V tem primeru je pogosto prisotna ishemična oblika, tj. posledica pomanjkljive prekrvavitve možganskega tkiva.

Mikrovaskularni zapleti sladkorne bolezni

Gre za prizadetost malih krvnih žil po vsem telesu. Dejavniki, ki pospešujejo te procese, so visok krvni tlak in prekomerno uživanje beljakovin. Možen je tudi genetski dejavnik. Te spremembe so najbolj izrazite na treh mestih: v mrežnici, ledvicah in živčnih vlaknih.

Diabetična retinopatija

Kaže se s spremembami v krvnih žilah mrežnice. Prihaja do postopnega slabšanja vida. Zdravljenje izvaja oftalmolog, na primer z uporabo laserja.

Diabetična nefropatija

Prizadetost krvnih žil ledvic povzroči zmanjšano delovanje glomerulov, tj. zmanjšanje njihove sposobnosti filtriranja. Pogosto povzroči njihovo odpoved. Terapija vključuje zmanjšanje vnosa beljakovin, dobro kompenzacijo same sladkorne bolezni in zdravljenje visokega krvnega tlaka.

Diabetična nevropatija

Je pogost zaplet. Zmanjša gibljivost in občutljivost, zlasti spodnjih okončin. Tako je glavni dejavnik za razvoj diabetičnega stopala. Dobra kompenzacija sladkorne bolezni velja za učinkovito osnovo za njeno zdravljenje.

Na tem mestu se bomo za trenutek še ustavili.

Diabetična nevropatija je glavni dejavnik pri razvoju sindroma diabetičnega stopala.

Gre pravzaprav za poškodbo živcev, ki se kaže v značilnih simptomih:

• parestezija - mravljinčenje v okončinah.
• disestezija - oslabljeno čutenje v okončinah
• bolečine v mirovanju v spodnjih okončinah

Pri približno 50 % primerov sladkorne bolezni se razvije diabetična nevropatija.

Pričakujemo jo lahko pri vsakem bolniku s sladkorno boleznijo tipa 1, ki traja več kot 5 let. Druga rizična skupina so bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, ne glede na njeno trajanje.

Dejavniki tveganja, ki jo povzročajo, so različni. Na nekatere lahko zlahka vplivamo, na druge ne.

To so starost, kajenje, alkohol, socialno-ekonomski status, trajanje same sladkorne bolezni, genetski dejavniki, ledvična odpoved in seveda mikrovaskularna okvara.

Diabetična nevropatija prizadene periferni in avtonomni živčni sistem. Obstaja veliko oblik te težave. Najpogosteje pa se kaže kot simetrična distalna senzorično-motorična nevropatija in srčna avtonomna nevropatija.

Simetrična distalna senzorno-motorična nevropatija

Ta oblika pomembno prispeva k razvoju diabetičnega stopala.

Zanjo je značilna zmanjšana občutljivost prstov in stopal. Značilni simptom so nočni mišični krči spodnjih okončin, ki jih spremljata bolečina in povečana utrujenost. Prehrana kože spodnjih okončin je motena, kar povzroči poškodbe kože.

Srčna avtonomna nevropatija

Kaže se z ortostatsko hipotenzijo, tj. nizkim krvnim tlakom, ki je povezan s stoječim položajem telesa. Druge težave, ki jih povzroča, so srčna aritmija, palpitacije tudi v mirovanju, ishemija srčne mišice ali otekanje spodnjih okončin.

Diabetično stopalo

Lahko opredelimo kot okužbo, razjedo (ulceracijo) in uničenje globokih tkiv skupaj z nevrološkimi nepravilnostmi, povezanimi z ishemično boleznijo spodnjih okončin.

Tveganje predstavljajo zapleti že pri manjših poškodbah spodnjih okončin. Ti lahko povzročijo amputacijo.

Dosledni preventivni ukrepi lahko zmanjšajo tveganje za amputacijo spodnjih okončin za do 50 %.

Diabetično stopalo je posledica ishemičnih in nevropatskih zapletov na spodnjih okončinah.

Zaradi ishemije spodnjih okončin je okrnjena preskrba spodnjih okončin s krvjo in s tem s hranilnimi snovmi, zato se razvijejo različne kožne okvare.

Nevrološka okvara pa povzroči poslabšanje občutljivosti.

V nasprotnem primeru bi lahko uporabili formulo "ishemična bolezen spodnjih okončin in diabetična nevropatija = veliko tveganje za diabetično stopalo".

Njune manifestacije so različne. V mnogih pogledih sta si nasprotujoči, vendar v končni fazi uničujoči.

Ishemične manifestacije:

• moten pretok krvi v spodnjih okončinah
• noga je hladna
• koža je bleda, na mestu vboda temna
• periferni utripi so šibki ali jih ni

Zaradi slabe prekrvavitve na koži nastanejo različne okvare. Te so predvsem na perifernih delih, tj. na prstih, peti ali robu stopala. Že ob rahlem dotiku je področje boleče, koža se lahko lušči.

V naslednji fazi lahko pride do gangrene. Gre za sekundarno nekrozo, tj. odmrtje tkiva. To stanje je zelo nevarno in se zdravi z amputacijo.

Prizadeto območje je črno in trdo.

Nevropatske manifestacije:

• motnje drže in hoje
• izguba zaščitne občutljivosti kože
• noga je topla, rožnata in suha
• otipljive so periferne pulzacije

Zaradi izgube občutka v spodnjih okončinah bolniki pogosto ne čutijo bolečine.

To predstavlja veliko tveganje za nastanek manjših poškodb, za katere prizadeta oseba pogosto niti ne ve. Zaradi primarne bolezni sladkorne bolezni se rane celijo le počasi. To povzroča nadaljnje zaplete ter razvoj poškodb in okvar kože.

Novonastale okvare so v 45 % nevropatske, v 7 % ishemične in v 48 % mešane etiologije.

Klasifikacija sindroma diabetičnega stopala

Obstaja več klasifikacij diabetičnega stopala. Najpogostejša je Wagnerjeva klasifikacija.

Temelji na oceni globine razjede (penetracije razjede) in prisotnosti okužbe na mestu poškodbe.

V razlago: ulceracija pomeni tisto, kar je znano kot razjeda.

Običajno velja za standard, saj napoveduje tveganje za amputacijo okončine. Pomanjkljivost je, da ne razlikuje med prisotnostjo ali odsotnostjo ishemije pri stopnjah 1 do 3. To bistveno poslabša prognozo kožne okvare.

Wagnerjeva klasifikacija je podana v spodnji preglednici

Zdravljenje diabetičnega stopala

Vse stopnje poškodb po Wagnerjevi klasifikaciji so bolj ali manj v oskrbi lečečega zdravnika. Upoštevati je treba njegove nasvete in navodila.

Pri stopnji 0, ko kožna prevleka še ni poškodovana, vendar so prisotni dejavniki tveganja, je treba upoštevati določena načela.

Nega je sestavljena iz rednih pregledov in izobraževanja bolnikov. To je namenjeno samopregledovanju in zdravljenju spodnjih okončin, zdravljenju njihove nevropatije ali ishemije.

Nega spodnjih okončin bolnikov s sladkorno boleznijo z ishemijo ali nevropatijo spodnjih okončin je sestavljena iz naslednjega:

• dosledno zdravljenje sladkorne bolezni in po potrebi visokega krvnega tlaka.
• sprememba življenjskega sloga, tj. prenehanje kajenja, pitja alkohola, povečanje telesne dejavnosti, zmanjšanje telesne teže
• vsakodnevno preverjanje spodnjih okončin in stopal
• vsakodnevno umivanje in temeljito sušenje stopal
• nanašanje kreme na suho kožo
• ne hodite bosi
• pri obdelavi stopal se izogibajte ostrim predmetom
• pregledovanje notranjosti čevljev
• dnevno menjavanje nogavic, po možnosti z belimi nogavicami (na njih lahko vidite sledove krvi, če je prišlo do poškodbe)

Zaključimo lahko, da lahko z zgodnjim in doslednim zdravljenjem same sladkorne bolezni odpravimo tveganje za nastanek njenih zapletov. Vendar se je treba osredotočiti predvsem na preprečevanje njihovega nastanka. To pa bo posledično izboljšalo kakovost življenja obolele osebe.

Preberite tudi članek o hujšanju