Antibiotiki brez recepta - jih lahko najdemo v lekarni?

Vsak od nas se je v življenju zagotovo že srečal z vsaj enim primerom, ko je moral jemati antibiotike, bodisi zaradi bolečih vnetij grla in ušes v otroštvu bodisi zaradi srbečih okužb kože in neprijetnih okužb sečil v odrasli dobi.

Antibiotiki so pomembna in trenutno najpogosteje uporabljena skupina zdravil, ki jih imamo v medicini.

Uporabljajo se za zdravljenje nalezljivih bolezni, ki jih povzročajo bakterije. Mehanizem delovanja antibiotikov je uničevanje bakterij (baktericidni učinek) ali upočasnitev in zaustavitev njihove rasti in razmnoževanja (bakteriostatični učinek).

Spadajo v skupino protiinfekcijskih zdravil, v kateri so zastopane tudi različne druge vrste zdravil. Poleg antibiotikov sem uvrščamo tudi zdravila:

• za zdravljenje okužb, ki jih povzročajo virusi - protivirusna zdravila
• za zdravljenje okužb, ki jih povzročajo glive, plesni ali kvasovke - antimikotiki
• za zdravljenje okužb, ki jih povzročajo paraziti - antiparazitiki

Najpogostejše bakterijske okužbe, pri katerih se uporabljajo antibiotiki, so akne, bakterijski bronhitis in okužbe zgornjih dihalnih poti, konjunktivitis, vnetje srednjega ušesa, spolno prenosljive okužbe, okužbe sečil, vnetje kože in mehkih tkiv ali streptokokne okužbe žrela.

Tabelarični pregled skupin antibiotikov in primeri antibiotikov glede na njihov učinek na bakterije

Glede na izvor ločimo več vrst antibiotikov.

• Zdravila, izolirana iz živih organizmov, so snovi, ki jih proizvajajo nekatere glive ali bakterije.
• Zdravila, pripravljena sintetično.
• Polisintetična zdravila imajo naravno osnovo, vendar je bila njihova struktura na nek način sintetično spremenjena.

Glede na spekter delovanja antibiotikov, tj. ali so učinkoviti le proti eni določeni skupini bakterij ali proti več vrstam hkrati, se antibiotiki delijo v dve skupini.

Prva skupina so antibiotiki z ozkim spektrom, ki omogočajo usmerjeno zdravljenje običajno ene skupine bakterij. Sem spada na primer usmerjeno zdravljenje stafilokokov, bakterij, ki povzročajo tuberkulozo, itd.

Druga skupina so antibiotiki širokega spektra, ki hkrati delujejo na več skupin bakterij, npr. na grampozitivne, gramnegativne bakterije itd.

Mikroorganizmi v človeškem telesu

Mikroorganizmi so naravni del sveta, ki nas obkroža, prisotni so celo v nas.

Nekateri mikroorganizmi lahko predstavljajo tveganje za naše zdravje, vendar za večino od njih človek ni njihova glavna tarča in človeka ne napadajo.

Domneva se, da trenutno obstaja več kot 4-6 x ¹⁰³⁰ različnih vrst mikroorganizmov.

V človeškem telesu živi veliko vrst in tipov mikroorganizmov. V veliki večini primerov je njihova prisotnost za človeka koristna in ne povzročajo nobenih zdravstvenih zapletov.

Za nekatere dele telesa je značilna prisotnost razmeroma velikega števila tujih organizmov. Tipičen primer je črevesni trakt, kjer ima prisotnost bakterij pomembno vlogo pri preprečevanju in obrambi pred patogenimi entitetami.

Za nekatere organe in dele telesa pa velja pravilo popolne sterilnosti. Mednje sodijo večina notranjih organov, kosti, kri in osrednji živčni sistem.

Vdor mikroorganizmov v sterilne dele telesa samodejno pomeni razvoj okužbe.

Zdravljenje z antibiotiki - kakšna so njegova pravila?

Pri zdravljenju bakterijskih okužb z antibiotiki velja več osnovnih pravil.

1.

Cilj zdravljenja z antibiotiki je uničiti ali zatreti bakterije, tj. ustaviti njihovo rast in razmnoževanje ter s tem širjenje okužbe v gostiteljskem organizmu.

Hkrati pa gostiteljski organizem zaradi zdravljenja ne sme biti na noben način prizadet. Govorimo o selektivnem učinku antibiotika.

Za doseganje selektivnega učinka antibiotikov je treba določiti element v bakteriji in njeni zgradbi ali presnovi, ki jo jasno razlikuje od gostitelja.

Posledično je učinek antibiotika usmerjen v to razliko in lastne celice organizma na ta način niso poškodovane.

Pri bakterijah je razlikovalni element opredeljen kot na primer njihova oblika, grampozitivna ali gramnegativna narava, občutljivost, celična membrana, različna velikost ribosomov itd.

V praksi pa je včasih zelo težko zaznati posamezne razlike pri bakterijah. To zmanjšuje selektivnost antibiotikov in povečuje tveganje stranskih učinkov in toksičnosti za gostitelja.

2. Izbira ustreznega antibiotika

Eden ključnih korakov pri zdravljenju bakterijskih okužb je izbira ustreznega načina zdravljenja in ustreznega zdravila.

To je zapleten proces, v katerem zdravnik pri odločanju o pravilnem zdravljenju:

• uporabi svoje praktične izkušnje
• upošteva rezultate bolnikovih preiskav
• individualno oceni razmerje med koristjo in tveganjem zdravljenja
• poskuša preprečiti pretirano uporabo antibiotikov
• upošteva možnost odpornosti in zmanjšane učinkovitosti antibiotika v prihodnosti

Hkrati mora zdravnik pri določanju ustreznega zdravljenja upoštevati več načel:

• predpiše antibiotik za najkrajše možno obdobje
• v najprimernejšem odmerku
• in uporabiti najprimernejši način dajanja

Učinkovitost antibiotika proti določeni bakteriji ocenjujemo na podlagi minimalne inhibitorne koncentracije (MIC). To je najnižja koncentracija zdravila, ki lahko zavre rast in razmnoževanje bakterije.

Razlikuje bakterije na občutljive (MIC je enaka ali nižja od celotne koncentracije zdravila), zmerno odporne in odporne (MIC je višja od celotne koncentracije zdravila).

3. Pravilna oblika odmerka

Za pravilno ukrepanje proti okužbi, ki se je razvila v telesu, je pomembno izbrati zdravilo, ki bo lahko doseglo mesto okužbe v želeni količini ali koncentraciji.

Večino antibiotikov dajemo peroralno (skozi usta) ali intravensko (v žilo). V teh primerih je prodor zdravila v kri neposreden ali skoraj neposreden. Zdravilna učinkovina se nato s krvjo prenese na mesta, kjer je potrebna.

V primerih, ko je preskrba s krvjo na delu telesa, ki ga je prizadela okužba, majhna ali je sploh ni, je lahko dostava zdravila problematična. Primer je očesna roženica.

V tem primeru se za lokalno uporabo namesto zgoraj omenjenih oblik odmerkov uporabljajo druge oblike, kot so kapljice za oko.

4. Odmerjanje zdravila

Delovanje antibiotikov in njihova učinkovitost sta odvisna od dveh osnovnih dejavnikov.

Prvi je koncentracija. govorimo o antibiotikih, ki so odvisni od koncentracije.

Pri teh zdravilih ni odločilno število zaužitih odmerkov, temveč stopnja dosežene koncentracije. Zato jih dajemo redkeje in v večjih odmerkih (to so običajno antibiotiki, ki se dajejo enkrat na dan).

Drugi dejavnik, ki določa učinek antibiotikov, je čas. Govorimo o časovno odvisnih antibiotikih. Pomemben parameter ni največji odmerek, temveč trajanje delovanja na mestu okužbe.

Te antibiotike dajemo v manjših odmerkih, vendar pogosteje (večkrat na dan).

Tipičen primer antibiotika, odvisnega od koncentracije, je gentamicin, od časa odvisnega antibiotika pa penicilin.

5. Neželeni učinki

Tako kot pri drugih zdravilih tudi pri zdravljenju z antibiotiki obstaja tveganje za neželene učinke.

Če antibiotike uporabljamo ob pravem času, v pravem odmerku in le po indikaciji, lahko pogostost neželenih učinkov zmanjšamo.

Alergijske reakcije in prebavne težave so med najpogostejšimi neželenimi učinki skoraj vseh vrst antibiotikov.

Alergijske reakcije, ki nastanejo zaradi uporabe antibiotikov, se lahko kažejo kot manjše kožne reakcije, kot sta izpuščaj in srbenje kože.

V hujših primerih se lahko razvijejo v mehurje na koži, otekanje sluznic in nekaterih delov telesa. Otekanje obraza in grla v povezavi s težavami z dihanjem je lahko življenjsko nevarno.

Prebavne težave povzročajo antibiotiki, ki lahko poleg tarčnih bakterij napadejo tudi tako imenovane dobre bakterije v prebavnem traktu (to še posebej velja za antibiotike s širokim spektrom delovanja).

Zaradi porušenega črevesnega ravnovesja se bakterije razmnožujejo in povzročajo prebavne težave, najpogosteje drisko in bolečine v trebuhu.

Ustrezna shema zdravljenja z antibiotiki je sočasna uporaba probiotikov, ki obnovijo sestavo črevesne mikroflore in jo tako ponovno spravijo v ravnovesje. Probiotikov ne smemo jemati sočasno z antibiotiki, temveč jih je treba dajati v razmiku vsaj 2-3 ur.

Kdaj ne smemo jemati antibiotikov?

Vsaka okužba ne zahteva zdravljenja z antibiotiki. Antibiotiki se uporabljajo za zdravljenje bakterijskih okužb.

Vendar lahko okužbe povzročijo tudi drugi mikroorganizmi, kot so virusi. Ti najpogosteje povzročajo okužbe grla, prehlad, gripo, bronhitis ali okužbe sinusov.

V tem primeru je uporaba antibiotikov neustrezna, ker:

• Ne morejo biti usmerjeni proti virusu in ga uničiti.
• Ne bodo pomagali pri zdravljenju vaše bolezni ali izboljšanju vašega zdravja.
• Lahko povzročijo neželene učinke.
• Njihova nepotrebna uporaba lahko privede do nevarne odpornosti.

Preprost način za razlikovanje povzročitelja okužbe (virus ali bakterija) in določitev pravilnega zdravljenja je test CRP. Z njim izmerimo C-reaktivni protein v krvi, ki ga proizvaja telo. Njegova raven se ob bakterijski okužbi močno poveča. Test je hiter, zanesljiv in se uporablja tudi za preverjanje, ali okužba po zdravljenju z antibiotiki izgine.

Ste se že kdaj srečali s situacijo, ko vam je zdravnik zaradi virusne bolezni predpisal antibiotike?

V nekaterih primerih se zgodi tudi takšna situacija.

Vzrok je verjetno neupoštevanje ali neučinkovitost režimskih ukrepov, kot so počitek, ustrezen počitek in tekočina ali simptomatsko zdravljenje, ki so ključni pri zdravljenju virusnih bolezni.

Če zdravnik sumi, da obstaja tveganje za poslabšanje stanja in morebitne zaplete, vam lahko predpiše antibiotike. Ti preprečujejo pridružene bakterijske okužbe, ki nastanejo zaradi oslabitve telesa z obstoječo okužbo.

Kaj imamo v mislih z bakterijsko odpornostjo?

Odpornost bakterij na delovanje antibiotikov, znana tudi kot bakterijska rezistenca, je stanje, pri katerem se bakterija lahko upre delovanju antibiotikov.

V praksi obstajata dve vrsti odpornosti - notranja in pridobljena.

Notranja odpornost bakterij pomeni, da je bakterija naravno odporna proti delovanju antibiotika zaradi ene od svojih lastnosti.

Preprost primer take lastnosti je zunanja membrana bakterije (pri gramnegativnih bakterijah) in njena neprepustnost za nekatere molekule antibiotikov.

Druga in nevarnejša vrsta odpornosti je pridobljena odpornost. Ime nakazuje, da je bakterija to sposobnost pridobila med svojim razvojem.

O pridobljeni odpornosti govorimo, kadar bakterija postane odpornejša ali popolnoma odporna na delovanje antibiotikov, ki so bili prvotno zanjo škodljivi.

Antibiotik takrat izgubi svoj učinek ali pa se njegov učinek na bakterijo bistveno zmanjša.

Pridobljena odpornost se pri bakterijah razvije naravno. ena od možnosti je genetska mutacija v bakteriji. ta povzroči spremembo prvotne ciljne strukture, na katero je bil usmerjen antibiotik.

Druga možnost je pridobitev gena za odpornost, ki ga bakterije širijo med seboj ali pridobijo iz okolja.

Na ta način lahko bakterija postane odporna le na eno skupino antibiotikov ali, v slabšem primeru, na več skupin antibiotikov; v tem primeru govorimo o večnamenski odpornosti.

Primer bakterije, ki je odporna na več vrst antibiotikov, je Staphylococcus aureus.

Na razvoj odpornosti vpliva izvor antibiotika, tj. ali gre za sintetično zdravilo ali produkt mikroorganizma. Bakterija, ki proizvaja snov s protibakterijskim delovanjem, mora biti na primer odporna proti tej snovi, sicer jo ta uniči.

Odpornost pri bakterijah nastane naravno. To je normalno in bolj ali manj pričakovano.

Težava pa je, da se razvija veliko hitreje, kot je primerno in varno. Ljudje jo pospešujemo s pretirano ali napačno uporabo antibiotikov. To pospešuje razvoj odpornosti in njeno širjenje.

Prekomerna ali neustrezna uporaba antibiotikov daje bakterijam možnost, da se prilagodijo.

Odpornost bakterij prizadene tako ljudi kot živali. Z živali se lahko prenese tudi na ljudi, in sicer s hrano ali z neposrednim stikom.

Odpornost bakterij kot grožnja zdravju

Odpornost bakterij na antibiotike je trenutno ena od največjih groženj zdravju, ki ima globalno razsežnost in se hitro povečuje.

Okužbe, ki jih povzročajo sevi bakterij, odporni proti več zdravilom, so v Evropi vzrok za 25 000 smrti na leto.

Predstavlja tudi grožnjo v smislu velikega bremena za zdravstveni sistem. Letni stroški izdatkov za zdravljenje bakterijskih okužb v Evropi se ocenjujejo na približno 1,5 milijarde EUR.

In tretjič, zaradi izgube produktivnosti predstavlja grožnjo za družbo.

Pomanjkanje novih antibiotikov, ki prihajajo na trg, še poslabšuje problem naraščajoče odpornosti.

Na kratko lahko povzamemo glavne posledice odpornosti bakterij na antibiotike:

• Rast in razmnoževanje bakterij nista uničena ali dovolj zatrta.
• Okužba ostane v telesu, lahko se širi naprej in povzroči resnejše zaplete in bolezni.
• Možnosti zdravljenja so močno omejene, saj se izbira ustreznih in učinkovitih antibiotikov zoži.
• Uporaba neučinkovitih antibiotikov poveča tveganje za neželene učinke.
• Bolnik nima koristi od zdravljenja.
• Zdravljenje se podaljša in število hospitalizacij se poveča.
• Povečajo se stroški zdravljenja bolnikov.
• Poveča se število smrtnih primerov.

Ena od rešitev problema odpornosti bakterij je ozaveščanje, izobraževanje in odgovoren pristop k zdravljenju z antibiotiki.

S tem lahko začne vsakdo.

Kaj je pomembno razumeti in katera načela moramo upoštevati v zvezi z antibiotiki?

1. Antibiotike jemljite le, če vam jih priporoča ali predpiše zdravnik.
2. Jemljite le predpisani odmerek antibiotika in dosledno upoštevajte trajanje uporabe.
3. Vedno dokončajte celoten predpisan potek zdravljenja. Zdravljenja ne prekinite predčasno, tudi če so simptomi bolezni popustili in se je vaše stanje izboljšalo.
4. Ne shranjujte neporabljenih antibiotikov za pozneje v primeru iste ali druge okužbe. Ti antibiotiki morda ne bodo primerni za zdravljenje druge nalezljive bolezni.
5. Ne uporabljajte antibiotikov za zdravljenje virusnih bolezni, kot sta gripa ali prehlad.
6. O morebitnih tveganjih pri jemanju antibiotikov se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.
7. Nikoli ne dajte antibiotika, ki vam je bil predpisan, v jemanje drugi osebi, tudi če ima enake simptome kot vi. To velja tudi v obratni smeri.
8. Z odgovorno uporabo antibiotikov lahko zaščitite ljudi, ki so bolj dovzetni za okužbe (nosečnice, novorojenčki, starejši, ljudje z oslabljeno imunostjo, ljudje po presaditvi ali z rakom).
9. Upoštevajte higienske smernice, da preprečite nastanek in širjenje okužbe.

Zakaj antibiotiki niso v prosti prodaji?

Na trgu trenutno ni antibiotikov za sistemsko uporabo, ki bi bili na voljo brez recepta.

Razlog za to je ravno v tem, da so z uporabo antibiotikov povezana številna tveganja, ki jih bolnik ne bi mogel samostojno oceniti.

Zdravila brez recepta postavljajo bolnika v vlogo samozdravnika, kjer se sam odloča o svojem zdravstvenem stanju in rešitvi zdravstvene težave, po možnosti v sodelovanju s farmacevtom.

Na splošno velja, da ko je zdravilo na voljo brez recepta, se poveča njegova dostopnost večjemu številu ljudi.

Zdravilo se lahko izda brez recepta le, če je njegov varnostni profil ustrezen in če je tveganje zlorabe zelo majhno.

Zdravila brez recepta prav tako prihranijo stroške zdravstvenih zavarovalnic. Bolnik jih plača sam in jih je mogoče oglaševati.

In obratno, kdaj je treba zdravilo predpisati na recept oziroma kakšna so merila za razvrstitev zdravila med zdravila, ki se izdajajo le na recept?

Zdravilo je razvrščeno kot zdravilo, ki se izdaja le na recept, če izpolnjuje katero koli od zgoraj navedenih meril:

• Če obstaja neposredno ali posredno tveganje za zdravje, ki izhaja iz uporabe zdravila, tudi če se zdravilo pravilno uporablja.
• Če se zdravilo pogosto in obsežno zlorablja in zaradi tega predstavlja neposredno ali posredno tveganje za zdravje.
• Če je zdravilo na voljo v obliki odmerka, ki zahteva nadzor ali posredovanje zdravstvenega delavca, npr. parenteralne oblike odmerka.
• Če gre za zdravilo, katerega zdravljenje mora nadzorovati zdravnik.
• Če je zdravilo predmet nadaljnjega spremljanja varnosti in učinkovitosti.
• Če gre za novo zdravilo, s katerim še ni dovolj izkušenj.
• Če gre za zdravilo, ki lahko povzroči toleranco, odvisnost ali tveganje zlorabe.
• Če zdravilo vsebuje radioaktivno komponento.

Velika večina antibiotikov je razvrščena med zdravila na recept, predvsem zaradi tveganja bakterijske odpornosti.

Teoretično bi dostopnost antibiotikov brez recepta omogočila lažji in hitrejši dostop do njih. To bi bilo lahko učinkovito pri zdravljenju okužb, ki se običajno pojavijo nenadoma.

Zgodnje ukrepanje bi potencialno skrajšalo trajanje bolezni, s čimer bi se v primerjavi z daljšim postopkom obiska pri zdravniku zmanjšala pojavnost simptomov in stopnja širjenja okužbe.

Vendar pa je glede na realnost hitro se širijo~e odpornosti bakterij dostopnost antibiotikov brez recepta bolj zaskrbljujo~a, na primer zaradi njihove morebitne prevelike uporabe ali zlorabe ali zaradi prizadevanja za ohranitev maksimalne funkcionalnosti in u~inkovitosti sedanjih režimov zdravljenja.

Hkrati k zaskrbljenosti prispeva dejstvo, da še vedno ni novih terapevtskih možnosti, ki bi nadomestile ne več učinkovite načine zdravljenja bakterijskih okužb.

Poleg sistemskega učinka, tj. notranjega učinka, ki se pojavi po absorpciji zdravila v kri, se antibiotiki uporabljajo tudi zaradi lokalnega učinka.

Pri lokalno uporabljenih antibiotikih je tveganje za sistemske neželene učinke manjše, pretirana uporaba ali zloraba pa manj verjetna. Tudi zato so nacionalni organi nekatere lokalne antibiotike odobrili kot zdravila brez recepta.

To so mazila, kreme ali raztopine, nosni ali oralni aerosoli, kapljice ali mazila za oči ali pastile za lokalno uporabo.