Zdravljenje urinske inkontinence: katera zdravila pomagajo? + druge možnosti

Prepoznavanje težave, diagnostika in poznejše zdravljenje urinske inkontinence so pri prizadetih bolnikih zelo pomembni in kompleksni.

V nekaterih primerih zdravljenje inkontinence povzroči popolno odpravo problema uhajanja urina. V drugih, večinoma kroničnih primerih, zdravljenje deluje kot ublažitev resnosti uhajanja urina.

Ustrezno in ciljno usmerjeno zdravljenje zmanjša ali odpravi težavo uhajanja urina. Poleg tega bolnikom pomaga tudi psihično in socialno, tj. izboljša kakovost njihovega življenja.

Obstaja več možnosti zdravljenja inkontinence, in sicer:

• režimsko zdravljenje (konzervativno)
• Farmakološko zdravljenje - zdravljenje z zdravili
• kirurško zdravljenje

Izbira ustrezne metode ali kombinacije teh metod je vedno odvisna od specifične vrste in stopnje inkontinence, ki je bila bolniku diagnosticirana, ter od njegove starosti in splošnega zdravstvenega stanja.

Zdravljenje prve izbire je običajno tisto, ki je najmanj invazivno in ima najmanj možnih stranskih učinkov.

Režimsko zdravljenje (konzervativno)

Režimsko zdravljenje naj bi predstavljalo spremembo bolnikovega trenutnega pristopa in doživetega delovanja. Vključuje spremembo življenjskega sloga, vadbo in krepitev medeničnega dna.

Režimsko zdravljenje je najpomembnejše in daje najboljše rezultate pri stresni inkontinenci.

Sprememba življenjskega sloga vključuje zmanjšanje telesne teže, opustitev kajenja, optimizacijo dnevnega vnosa tekočine, načrtovano praznjenje ali trening stranišča. To so glavni ukrepi za zmanjšanje pojavnosti in poslabšanja simptomov inkontinence.

Eden od načinov zdravljenja inkontinence je tudi trening sečnega mehurja. Ta vključuje namerno zadrževanje urina pri bolnikih, ki so navajeni pogosto urinirati. S tem se poveča zmogljivost mehurja in zmanjša krčljivost njegovih mišic.

Zelo učinkovita je tudi serija vaj za krepitev mišic medeničnega dna, znanih kot Keglove vaje. Bolniki se naučijo zavestno krčiti mišice medeničnega dna pred in med vsakim povečanjem trebušnega pritiska, na primer med kašljanjem.

Cilj je izboljšati podporo in delovanje sečnice, zlasti pri ženskah, ki lahko medenične mišice skrčijo same od sebe in s tem zaprejo sečnico.

Za doseganje rezultatov sta še posebej pomembni intenzivnost in rednost vaj.

Preglednica: Primeri časovno in fizično zahtevnih vaj za krepitev medeničnega dna

Za ženske, ki se želijo izogniti operaciji in ne morejo upoštevati režimskih ukrepov, kot sta redna vadba in sprememba življenjskega sloga, obstaja možnost uporabe vaginalnih pesarjev za ohranjanje kontinence.

Uporabljajo se zlasti pri ženskah s stresno inkontinenco.

Farmakološko zdravljenje

Pri zdravljenju urinske inkontinence se uporablja več skupin zdravil. Pri izbiri ustreznega zdravila se upoštevajo posebna vrsta inkontinence, bolnikovo splošno zdravje, tveganje za neželene učinke in ali bolnik jemlje druga zdravila.

Pred farmakološkim zdravljenjem je treba vedno uvesti režim zdravljenja. Šele v primeru njegovega neuspeha pride v poštev uporaba zdravil.

Pri nekaterih zdravilih lahko končni učinek zdravljenja nastopi šele po več tednih. Bolnike je treba opozoriti, naj zdravljenja ne prekinejo samovoljno in brez posvetovanja z zdravnikom.

Farmakološko zdravljenje pomaga predvsem pri lajšanju simptomov inkontinence.

Preglednica zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje stresne in urgentne urinske inkontinence

Prva skupina zdravil so antiholinergiki, imenovani tudi antimuskariniki. Uporabljajo se pri urinski inkontinenci in so zdravila prve izbire.

Antiholinergiki delujejo neposredno na mišice mehurja (detruzor) in povečajo kapaciteto mehurja. Zaradi tega se zmanjšajo potreba po uriniranju, pogostost odvajanja in v manjši meri tudi pogostost uriniranja ponoči.

Najpogostejši neželeni učinki antiholinergikov so suha usta, glavobol, zamegljen vid, upočasnjena prebava do zaprtja, zaspanost in zmedenost.

V primeru pomembnih neželenih učinkov pri antiholinergikih prve generacije preidite na antiholinergike druge generacije.

Agonisti adrenergičnih receptorjev β3 se uporabljajo pri zdravljenju urgentne inkontinence. Delujejo neposredno na mišičevje mehurja (detruzor).

Običajno jih uporabljamo v primerih, ko bolnik antiholinergičnega zdravljenja ne prenaša ali ga ne more izvajati.

Neželeni učinki vključujejo zlasti zvišanje krvnega tlaka. Zato se ne smejo uporabljati pri bolnikih z visokim krvnim tlakom.

Zaviralci ponovnega privzema serotonina in noradrenalina se uporabljajo pri zdravljenju stresne inkontinence. Njihov učinek je krepitev uretralnega sfinktra, s čimer povečajo njegovo odpornost in ublažijo simptome uhajanja urina.

Hormonska zdravila iz skupine estrogenov se v majhnih odmerkih uporabljajo pri ženskah s povešeno vaginalno sluznico.

Kirurško zdravljenje

Tretja vrsta zdravljenja je kirurško zdravljenje.

To vključuje aplikacijo onabotulinumtoksina A, znanega kot botoks. Vbrizgajo ga v steno mehurja, kjer deluje na živčno-mišični spoj in zavira razdražljivost mehurja.

Ta metoda se uporablja v primerih urgentne inkontinence, ko je farmakološko zdravljenje neuspešno. Njena učinkovitost je primerljiva s farmakološkim zdravljenjem, vendar brez potrebe po vsakodnevnem jemanju.

Injekcije se dajejo v splošni anesteziji, zato govorimo o tretjem načinu zdravljenja.

Učinek traja približno 9-12 mesecev, nato pa ga je treba ponoviti. Tveganja tega postopka vključujejo zlasti začasne težave z zadrževanjem urina, pojav okužb sečil ali nastajanje preostalega urina.

Druga možnost kirurškega zdravljenja je živčna stimulacija golenskega živca. Golenjski živec je živec, ki poteka od notranje strani gležnja vzdolž goleni do križnih živcev.

S stimulacijo tega živca se dražljaji prenesejo na spodnji sečni trakt. S tem se spremenita občutljivost in krčljivost mehurja ter s tem sam urinski refleks.

Stimulacija živcev je priporočljiva za ženske z urinsko inkontinenco, ki se ne odzivajo na zdravljenje z antiholinergiki.

Pri urgentni inkontinenci se uporablja tudi modulacija sakralnega živca. Gre za postopek, pri katerem se s stimulatorjem, implantiranim v medenični predel, prek svinčenih elektrod duši prekomerna vzburjenja, ki nastajajo v mehurju.

Ta metoda je invazivna, vendar je učinkovitejša od farmakološkega zdravljenja in zagotavlja dolgoročno lajšanje simptomov inkontinence.

Možnost kirurškega zdravljenja za ženske s stresno inkontinenco je implantacija suburetrskega traku. To je minimalno invaziven postopek, pri katerem se pod sečnico vstavi prolenov trak.

Trak se namesti pod osrednji del sečnice v obliki zanke ali vodoravno. Njegov namen je zagotoviti oporo sečnici in zagotoviti njeno fiksiranje ter tako preprečiti povešanje in posledično uhajanje urina.

Postopek je zelo učinkovit, zlasti v prvih nekaj letih. Dolgoročno (po približno 10 letih) izgubi svoj učinek in simptomi urinske inkontinence se vrnejo. To je predvsem posledica dejstva, da ženska zanemarja skrb za medenično dno in ga preveč obremenjuje.

Vse vaginalne operacije vplivajo na spolno funkcijo.

Pomemben in sestavni del zdravljenja urinske inkontinence je uporaba zaščitnih pripomočkov za inkontinenco. Pripomočki za inkontinenco ne odpravljajo vzroka, imajo le zaščitno funkcijo.

Njihov pomen je v izboljšanju kakovosti bolnikovega življenja. Bolnik se počuti zaščitenega in mu ni treba skrbeti, da mu bo nepričakovano uhajanje urina povzročilo nevšečnosti. To bolniku tudi omogoča, da se vključi v normalno življenje in opravlja dejavnosti kot vsaka druga oseba.

Pripomočki za inkontinenco so našli svoje mesto zlasti pri kroničnih inkontinentnih bolnikih, tistih, ki se ne odzivajo na načine zdravljenja, niso primerni kandidati za operacijo ali pa v operacijo ne privolijo.

Pri izbiri ustreznega pripomočka je treba upoštevati bolnikov spol, starost, telesno težo, stopnjo gibljivosti in intenzivnost uhajanja urina.

Bolnikom so na voljo pripomočki s stopnjevano stopnjo absorpcije, od nižje absorpcije pri vložkih ali plenicah za vstavljanje do visoke absorpcije pri podlogah, plenicah ali vložkih za ležeče bolnike.