Zdravljenje tetanusa: zdravila, antibiotiki in druga specialistična oskrba

Uspešno zdravljenje tetanusa je najbolje izvajati v enoti intenzivne nege v sodelovanju z več strokovnjaki, vključno z anesteziologom, nevrologom, infektologom ali kardiologom.

Glavni cilji zdravljenja so:

• prekinitev nastajanja toksina
• nevtralizacija nevezanega toksina
• obvladovanje mišičnih krčev
• nadzor nad motnjami v regulaciji avtonomnega živčnega sistema
• ustrezno časovno opredeljeno podporno dihalno zdravljenje

V zadnjih dveh desetletjih so bili temelj zdravljenja močna sedacija, mišična paraliza in umetna pljučna ventilacija.

Prekinitev nastajanja toksinov

Zdravljenje poškodb

Lokalna oskrba rane, vključno s kirurškim čiščenjem rane, je bistvenega pomena. Iz rane je treba odstraniti tujke. Rane je treba vzdrževati stalno vlažne in jih pustiti odprte.

Mrtvo in nekrotično tkivo je treba kirurško odstraniti.

Protimikrobno zdravljenje

Antimikrobna zdravila se pogosto dajejo bolnikom s tetanusom, vendar imajo verjetno le razmeroma majhno vlogo pri njegovem zdravljenju. Penicilin, ki je učinkovit proti večini klostridijev, se pri tetanusu ne priporoča več. Penicilin kot antagonist GABA (glavni nevrotransmiter v osrednjem živčevju) lahko poslabša konvulzije.

Trenutno je ustrezna terapevtska možnost intravensko dajanje metronidazola (500 mg vsakih 6 ur pri odraslih ali 7,5 mg/kg vsakih 6 ur pri dojenčkih).

Alternativni antibiotiki so klindamicin, tetraciklin in vankomicin.

Nevtralizacija nevezanega toksina

Žal dajanje antitoksina, ki naj bi inaktiviral toksin, vezan v CNS, ni koristno. Tetanospazmin je namreč nepovratno vezan na tkiva. Inaktivirati je mogoče le toksin, ki še ni vezan.

Nevtralizacija še krožečega toksina, preden se ta veže na živčne celice, prepreči širjenje toksina v CNS in s tem bistveno zmanjša druge simptome tetanusa. Ob sumu na to okužbo je treba takoj začeti specifično zdravljenje.

Obvladovanje mišičnih krčev

Masivni mišični krči lahko povzročijo odpoved dihanja, dušenje in vodijo v splošno izčrpanost.

Provokacijo mišičnih krčev lahko zmanjšamo tako, da bolnika namestimo v temen in tih prostor.

Sedacijo in sprostitev mišic lahko dosežemo z dajanjem diazepama in drugih zdravil iz skupine benzodiazepinov (lorazepam ali midazolam), ki so enako učinkovita. Čeprav lahko ta zdravila posredno antagonizirajo učinek toksina, ne obnovijo motenih zaviralnih procesov v CNS.

Če konvulzij ni mogoče dovolj ublažiti, uporabimo tako imenovane nevromuskularne blokatorje. Nevromuskularno blokado lahko dosežemo s kurareformnimi zdravili. Najpogosteje uporabljeni zdravili sta pankuronij in vekuronij.

Zdravljenje disregulacije avtonomnega živčnega sistema

Zdravimo ga z zaviranjem prekomernega sproščanja kateholaminov, ki povzroča avtonomno disfunkcijo.

Uporabljata se npr. lablol ali morfin. Slednji se pogosto uporablja za nadzor avtonomne disfunkcije ter za povzročanje sedacije in uravnavanje srčne frekvence. Druga primerna zdravila so npr. atropin, klonidin in epiduralni bupivicain.

Podporna in respiratorna oskrba

Traheostomo (odprtina za omogočanje dihanja, ustvarjena v grlu) in premestitev v enoto intenzivne terapije je treba izvesti takoj, še preden se začnejo kakršni koli krči.

Traheostomo je treba opraviti v 24 urah po postavitvi diagnoze pri bolnikih, pri katerih se pričakuje razvoj blagega do zmernega tetanusa.

Sprva se uporablja endotrahealna intubacija (cevka, vstavljena v dihalno pot skozi ustno votlino). Pri dolgotrajni mehanski ventilaciji je treba bolnika ventilirati prek traheostome. To omogoča tudi boljše odsesavanje sluzi in preprečuje laringospazem, ki povečuje smrtnost.

Preprečuje tudi aspiracijo izločkov in zadušitev ali omogoča vstavitev dodatnih sond, potrebnih za prehrano.

Glavni cilj podpornega zdravljenja je preprečevanje teh zapletov:

• bolnišnične okužbe
• dekubitusne razjede
• krvavitev iz prebavil
• trombembolični dogodki
• stenoza sapnika

Bolniki s hudim tetanusom so dolgo priklenjeni na posteljo in na umetno dihanje. Povprečna dolžina bivanja v enotah intenzivne nege je približno 33-40 dni.

Med tem bivanjem jih hranijo in hidrirajo parenteralno, tj. hranila jim dajejo neposredno v žile.

Ustrezna prehranska podpora zmanjšuje zaplete zaradi podhranjenosti, ohranja elektrolitsko ravnovesje in izboljšuje zdravljenje srčnih aritmij.

Preprečevanje trombembolizma vključuje dajanje heparinov, nizkomolekularnih heparinov ali drugih antikoagulantov. Z njihovim dajanjem ne odlašamo. Pri ležečih bolnikih obstaja veliko tveganje za nastanek krvnih strdkov in njihovo pot v krvni obtok pljuč ali možganov.