Sifilis: Kakšni so simptomi, faze, trajni učinki? Kako se prenaša?

Sifilis (lues venerea) je ena najbolj znanih veneričnih bolezni. Včasih jo imenujejo tudi bolezen slavnih, saj so za njo trpeli slavni vladarji, slikarji, umetniki ali plemiči.

V preteklosti je imela bolezen zelo akutno obliko in hiter potek, danes pa je precej kronična z več fazami.

Sifilis je spolno prenosljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Treponema pallidum. Z njo se lahko večkrat okužimo, saj ne pusti doživljenjske odpornosti.

Inkubacijska doba bolezni (čas od vstopa povzročitelja okužbe v telo do pojava prvih simptomov) je običajno 3 tedne (od 9 do 90 dni).

Obdobje nalezljivosti traja v 1. in 2. fazi bolezni, pri nezdravljenem sifilisu pa lahko traja 2-4 leta.

Bolezen se prenaša s človeka na človeka:

• s slino
• z ejakulatom (semenom)
• z vaginalnim izcedkom
• s krvjo
• z obolelo kožo

Kako nastane sifilis? Kakšen je njegov mehanizem nastanka?

1. Bakterija sifilisa vstopi v telo skozi kožo ali sluznice z manjšimi poškodbami.
2. Premakne se do najbližjih bezgavk in se po krvi širi naprej ter poškoduje same krvne žile.
3. Če se bakterija ne zdravi, lahko doseže tudi zunaj krvnega obtoka, najpogosteje kožo, kosti in v končni fazi živčni sistem.

Zlasti dejavnik tveganja za pojav:

• promiskuitetno vedenje (pogosto menjavanje spolnih partnerjev)
• neupoštevanje varne spolnosti, tj. neuporaba ovirane kontracepcije (kondomov)
• kontaminacija z (umazanimi) predmeti, ki jih bolnik s sifilisom uporablja v času izločanja bakterij iz telesa (zobna ščetka, jedilni pribor, posoda, brisače, oblačila ...)
• nizka raven higiene v gospodinjstvu, kjer živi bolnik
• z okužene matere na plod med nosečnostjo (prirojeni sifilis)

Sifilis se pojavlja v obliki pridobljenega ali prirojenega. Pridobljeni sifilis se nadalje deli na zgodnjega in poznega.

Zgodnji sifilis (po podatkih SZO gre za sifilis, pridobljen pred manj kot dvema letoma) vključuje:

• primarni sifilis
• sekundarni (sekundarni, poznejši) sifilis
• zgodnji latentni (skriti) sifilis

Pozni sifilis (po podatkih SZO je to sifilis, pridobljen pred več kot 2 letoma) vključuje: - pozni sifilis, pridobljen pred več kot 2 letoma (npr:

• pozni latentni (skriti) sifilis
• terciarni (gumijasti sifilis, kardiovaskularni in nevrosifilis)

prirojeni sifilis (syphilis congenita)

Prirojeni sifilis se lahko med nosečnostjo prenese z matere na plod, če okužena ženska zavrne zdravljenje. Takšni otroci imajo hudo poškodovano srce, možgane in oči. Četrtina okuženih otrok se rodi mrtva ali umre kmalu po rojstvu.

Kot previdnostni ukrep proti težavam s plodom se pri vsaki nosečnici običajno opravi krvni test na prisotnost sifilisa v telesu.

Najpogosteje se dejanski prenos zgodi med 2. in 5. mesecem nosečnosti.

Dokazano je, da se sifilitični otrok lahko rodi le od sifilitične matere. Očetova okužba ni odločilna z vidika možnega prenosa na plod.

Poškodbe ploda ali otroka so odvisne predvsem od stopnje bolezni, v kateri je bila mati med nosečnostjo. Do prenosa lahko pride kadar koli med nosečnostjo, čeprav se tveganje za okužbo verjetno povečuje z dolžino nosečnosti.

Čim prej v nosečnosti pride plod v stik z okužbo, tem večje je tveganje za poškodbo. V zgodnjih fazah materine bolezni je verjetnost prenosa največja, stopnja prizadetosti pa najhujša.

Resnost manifestacij prirojenega sifilisa je zelo različna in lahko sega od najhujših oblik z obsežno prizadetostjo številnih organskih sistemov do minimalnih laboratorijskih ali radioloških nepravilnosti pri sicer asimptomatskih novorojenčkih.

Usoda ploda in otroka je odvisna tudi od tega, ali je bila mati med nosečnostjo ustrezno zdravljena.

Glede na aktivnost materine bolezni se lahko zgodi naslednje:

• splav
• prezgodnji porod
• rojstvo mrtvega otroka
• porod živega novorojenčka z aktivnim sifilisom
• rojstvo navidezno zdravega otroka
• rojstvo zdravega otroka brez sifilisa

Prenos na plod se najpogosteje zgodi transplacentarno po 16 do 20 tednih intrauterinega življenja.

Najpogostejši je transplacentarni prenos (prenos prek posteljice). Prenos med porodom je redek in se zgodi le, če se je mati okužila v poznih tednih nosečnosti ali tik pred porodom.

Takšen sifilis pri otroku ni prirojen, temveč pridobljen in poteka kot pridobljeni sifilis. Plod nima dovolj funkcionalnega zrelega imunskega sistema.

Treponemi se razmnožujejo in povzročajo v telesu:

• vnetje
• abscese
• nekrozo
• toksične poškodbe organov razvijajočega se ploda, ki ponovno povzročijo motnje splošnega razvoja in nepravilnosti pri oblikovanju rastočih organov

Pri tem se poškoduje tudi otrokova žleza timus (nahaja se za prsnico), zato je imunski sistem trajno poškodovan.

Kot posledica zgornjih procesov in značilnost prirojenega sifilisa se v postnatalnih obdobjih lahko pojavijo tri vrste sprememb, in sicer

• nespecifične spremembe - podobne sekundarnim manifestacijam sifilisa
• specifične manifestacije - podobne terciarnemu sifilisu
• stigme - trajne poškodbe in razvojne nepravilnosti

Fetalni sifilis (prenatalni sifilis)

Začne se v 16. tednu intrauterinega življenja. Treponema prodira v posteljico, zato je fetalni sifilis pogosto vzrok prezgodnjih porodov in mrtvorojenosti v šestem in sedmem mesecu nosečnosti.

Tkivne treponeme so povzročitelji množičnih diseminiranih (razpršenih) okužb v tkivih, najdemo pa jih tudi v popkovnici in posteljici.

Tipične manifestacije so:

• infiltracija organov (prodiranje tujkov)
• maceracija ploda (izločanje kože ploda v maternici)
• sifilitični osteohondritis (vnetje kosti in hrustanca hkrati)
• hepatitis (virusno vnetje jeter)
• pneumonia alba (pljučnica, značilna za sifilis)
• miliarni abscesi (številna žarišča - votline, obdane z membrano in napolnjene z gnojem)
• omejeni infiltrati

Otroci s prirojenim (kongenitalnim) sifilisom:

• se rodijo prezgodaj
• so dehidrirani
• imajo nizko porodno težo
• koža je videti postarana
• rumenkaste barve
• imajo sifilitične lise - velike svetlo rdeče infiltracije z gladko svetlečo površino, ki so različno intenzivne in so ena od odločilnih manifestacij
• infiltrati okoli ust in nastanek brazgotin kot trajnih stigmat - papagajske brazgotine

Za pozni kongenitalni sifilis so značilne značilne stigme (znamenja) po drugem letu otrokovega življenja:

Hutchinsonova triada

• prizadetost zob - značilni sodčkasti sekalci z rezalno površino, polmesečasta obraba, vdrta, ločena z vrzeljo, Mesečeve izbokline na molarjih, sprememba barve zob
• intersticijski keratitis do slepote
• gluhoto

Na podlagi zgornjih motenj lahko tipični habitus pri poznem prirojenem sifilisu opišemo takole: pri bolnikih izstopa zaostala postava, odsotnost sekundarnih spolnih znakov.

Čelo je izbočeno z izrazitimi stranskimi izboklinami (olimpijsko čelo). nakazan je hidrocefalus zmerne stopnje. nepravilnosti lobanjskih kosti povzročajo deformacije lobanje (členkasta lobanja).

Pridobljeni sifilis

Verjetno najbolj znan simptom sifilisa je trda razjeda, in sicer na mestu vstopa okužbe. Vendar se čez nekaj časa bolezen razširi na celotno telo, tako da se izpuščaj pojavi na sluznicah v ustih, pa tudi na koži.

Zgodnjo fazo bolezni pozneje zamenja brezsimptomno obdobje, kar vodi v zmotno prepričanje, da je bolezen minila.

Če sifilisa ne zdravimo, se postopoma razširi na vse dele telesa in postane sistemska bolezen. Napada ne le kožo in sluznice, temveč tudi srce, kosti, možgane in hrbtenjačo.

V zadnji fazi napreduje v progresivno paralizo, ki vpliva na duševno zdravje.

Sifilis ima štiri stopnje:

Prvi stadij: Primarni stadij se v povprečju pojavi v treh tednih po okužbi, zanj pa je značilen pojav trde razjede na mestu vstopa okužbe.

Ta razjeda se najpogosteje pojavi na spolovilu ali v ustni votlini, bodisi na sluznici bodisi na ustnicah. Kasneje se pojavita rdečina in boleča oteklina bezgavk.

Stadij 2: Čez nekaj časa trda razjeda izgine in pojavi se drugi stadij, ki se lahko pojavi v približno dveh letih od prvih simptomov.

Okužba se s krvnim obtokom širi v telo. Na koži se pojavijo razjede, včasih rdeče, včasih pokrite z luskami. Pozneje pride do izgube obraznih dlak, zlasti obrvi in pri moških brade.

3. Tretja stopnja: Ta stopnja se imenuje neinfekcijska in se lahko pojavi po več letih.

V tej fazi se pojavijo manifestacije na koži v obliki različnih izboklin. Povezane so nevrološke manifestacije. Pojavljati se začnejo kronična vnetja in okužbe ledvic, mišično-skeletnega sistema, oči, jeter ter zlasti možganov in osrednjega živčnega sistema.

4. stopnja: Zadnja, četrta stopnja se lahko pri nezdravljeni bolezni pojavi v 10 do 20 letih in je pri vsakem posamezniku zelo individualna.

V tej fazi se pojavijo degenerativne spremembe v živčnem sistemu in možganih, paraliza, izginotje refleksov in kasneje duševne težave na ravni demence. Proti koncu te faze nastopi smrt.

V tabeli so prikazana mesta pojava bolezni in njene pojavne oblike.

4. V zadnji (četrti) fazi sifilisa oseba oslepi, izgubi vse reflekse, trpi zaradi uhajanja urina in blata ter je popolnoma dementna. Bolezen se konča s smrtjo.

Kaj olajša širjenje bolezni?

Za razširjenost sifilisa v skupnostih je ključnega pomena, ali obstajajo tvegana vedenja, ki spodbujajo širjenje bolezni, ko je ta enkrat vnesena v skupnost.

To pospešuje širjenje bolezni:

• priložnostni, naključni nezaščiteni spolni odnosi s partnerjem (brez kondoma), katerega zdravstvenega stanja in prejšnjega spolnega vedenja ne poznamo. Oseba se lahko v vsakem primeru okuži z vaginalnim, analnim ali oralnim spolnim odnosom.
• Pogosto menjavanje spolnih partnerjev, prostitucija.
• Spolni odnosi brez zaščite (brez kondoma). Z okužbo se lahko okužimo prek spolovila, anusa, ust.
• Vbrizgavanje drog - dajanje drog z uporabljeno iglo, brizgo ali deljenje raztopine drog z drugo osebo.
• Tetoviranje ali prebadanje kože (piercing kože) z uporabo igel in predmetov, ki pred poškodbo kože niso bili sterilni.

Začetni sum na sifilis temelji na prisotnosti zunanjih znakov in simptomov. Diagnoza se deli na neposredno in posredno. V osnovi se uporablja več oblik diagnostičnih testov in preiskav.

Sifilis kot nalezljivo spolno prenosljivo bolezen je treba prijaviti tudi državnim organom.

Najpogostejši postopek:

• Anamneza - Osnova za postavitev diagnoze sta anamneza in klinična slika, kjer se ugotavlja prisotnost zunanjih simptomov, prizadetost lobanjskih živcev ali stanje zenic.
• Serološki test - Kot posredna diagnoza se izvajajo serološki testi, netreponemski in treponemski testi ali ugotavljanje prisotnosti specifičnih snovi IgG.
• Laboratorijski testi - V okviru neposredne diagnoze se opravijo mikroskopske in laboratorijske preiskave ter odkrivanje neposrednega imunofluorescenčnega antigena
• Druge preiskave - Poleg zgoraj navedenih preiskav se opravijo še pregled cerebrospinalne tekočine, testi za izključitev nevrosifilisa in ugotavljanje indeksa TPHA

V prvi fazi se opravijo dermatovenerološke preiskave (pregled bolezni kože in spolovil) in mikroskopski testi tkiva, pridobljenega iz trde razjede, ki je eden od značilnih simptomov.

Nadaljnje specifične preiskave v poznejših fazah bolezni je treba opraviti v visoko specializiranih laboratorijih.

Preiskave so časovno omejene, približno 4 tedne po okužbi, kar zadeva serološke in laboratorijske preiskave.

Ali se lahko za sifilis testiram doma?

Da, domači testi za sifilis se prodajajo tudi v lekarnah.

Testiranje doma je lahko za mnoge ljudi sprejemljiva alternativa obisku specialista. Vendar je treba povedati, da so ti testi le okvirni. Če se pojavijo simptomi, je treba poiskati zdravnika.

Testiranje na domu temelji na testiranju kapljice krvi v testno kartušo, ki bo pokazala prisotnost protiteles proti bakteriji sifilisa, pojavila pa se bosta eden ali dva barvna trakova, odvisno od vrste testa.

Negativen rezultat zato ne izključuje nujno okužbe. Potreben je čas, da organizem tvori dovolj protiteles, da jih je mogoče zaznati v krvi.

Vendar pa je prednost tega, da lahko morebitno okužbo odkrijemo razmeroma hitro. Če test zazna protitelesa v krvi, je treba iti k zdravniku.

V nekaterih primerih je bolje test ponoviti po določenem časovnem intervalu.

Na primer: Če prvi test ne pokaže prisotnosti sifilisa, oseba pa ima enake simptome in manifestacije. V tem primeru protitelesa morda v telesu še niso nastala v zadostnih količinah, da bi se pokazala v krvi ob prvem testu.

Ochorenie prebieha viacerými štádiami, tak ako bolo opísané v časti príznaky.

Ali obstaja možnost preprečevanja sifilisa? Kako se zaščititi pred sifilisom?

• Ključno je, da ste zvesti svojim spolnim partnerjem in da upoštevate načela varne spolnosti, tj. da uporabljate ovire za kontracepcijo (kondome).
• Doslednejše izbiranje spolnih partnerjev.
• Vse nosečnice morajo med nosečnostjo obiskati ginekologa in se zdraviti, če je ugotovljen sifilis.
• Bakterija, ki povzroča to bolezen, je občutljiva na splošno dostopna razkužila, ki jo učinkovito uničijo. Zato je pomembna higiena v stanovanju, uporaba razkužil pri čiščenju, umivanje v stanovanju obolele osebe.

cepljenja proti sifilisu ni!

Samo preventiva!

Zgodovina bolezni in zanimivosti o sifilisu

Sifilis, imenovan tudi lues, je v Evropo prišel zaradi uvoza bolezni s strani posadke ladje Krištofa Kolumba, in sicer že leta 1493.

Nato se je bolezen v naslednjih nekaj letih množično razširila. Bolezen se je kazala z iznakaženjem zunanjosti obolele osebe. Pogosto je že v primarni fazi prišlo do smrti, saj nezdravljena bolezen napade praktično celoten organizem, najpogosteje kožo, kosti, srce in možgane.

Včasih lahko privede tudi do drugih duševnih motenj.

Bolezen je imela v vsakem delu Evrope drugačno ime. V Nemčiji je bila na primer sifilitična sprememba ali izpuščaj. V 16. stoletju so v Franciji bolezen poimenovali neapeljska, po letu 1494, ko je francoski kralj Karel VIII. oblegal Neapelj, vendar je moral zaradi množičnega širjenja sifilisa v svoji vojski napad preklicati.

Ta primer je tudi najzgodnejši in prvi dokumentirani primer epidemije sifilisa v Evropi. Zagotovo pa ni bil zadnji.

Zanimivo je, da so Poljaki sifilis imenovali nemška bolezen, Rusi pa poljska, glede na to, od kod je bolezen prišla.

Obdobje renesanse, ki je sledilo vnosu sifilisa v Evropo, je bilo tako neposredno povezano z boleznijo, ki ji niso ušli številni vladarji, umetniki in drugi znani ljudje.

Za sifilisom so na primer zboleli Frančišek I., Henrik VIII, Ivan IV Grozni, kardinal Richelieu, Katarina Velika in Peter Veliki. Kljub legendi Lenin, vodja boljševiške revolucije, ni umrl zaradi sifilisa, čeprav je tudi on zbolel.