Zdravljenje odstopa mrežnice: zdravila ali invazivni pristop?

Uspeh zdravljenja je neposredno odvisen od zgodnjega odkritja odstopa mrežnice. V vsakem primeru je treba postopek opraviti čim prej, sicer obstaja tveganje trajne okvare vida in celo slepote.

Seveda so pri tem pomembni dejavniki, kot so npr:

čas in trajanje odlepitve
obseg poškodbe
lokacija odlepitve
starost osebe
prisotnost in stopnja kratkovidnosti (slabši rezultati pri dioptriji, večji od -6)

Pri zdravljenju se pozneje uporablja več tehnik. Primeri so lasersko zdravljenje raztrganine, krioretinopeksija ali polnjenje. Bistvo kirurškega postopka je zapiranje raztrganine mrežnice.

Obstajata dva osnovna pristopa, in sicer zunanji in notranji.

Pri zunanjem se izvede polnjenje (episkleralno polnjenje) ali serklaža (v primeru več lukenj mrežnice). Načelo je, da se očesna beločnica (sklera) izboči v smeri navznoter. Očesne plasti se tako stisnejo skupaj, s čimer se omeji raztrganina.

Osnovni princip je delovanje silikonskega materiala iz zunanje strani očesa, ki izvaja pritisk na sklero. Pri več poškodbah se uporabi skleralna zaponka, ki obdaja oko, razen območja, namenjenega vstopu svetlobe v oko. Zaponka izvaja pritisk kot jermen.

Minimalno invazivne metode vključujejo laser (fotokoagulacija). Z laserjem se skozi mrežnico v očesu naredi luknja/raztrganina, kar povzroči brazgotinjenje in privarjenje mrežnice na spodaj ležeče tkivo. Pri zamrzovanju (krioretinopeksija) se uporabi nizka temperatura s sondo, ki prav tako ustvari brazgotino in pritrdi mrežnico na steno očesa.

S tem se prepreči napredovanje poškodb mrežnice in vida.

Osnova notranjega pristopa je vitrektomija, tj. odstranitev steklovine in obdelava mrežnice. Prostor se nato napolni s silikonskim oljem (ali plinom pri pnevmatski retinopeksiji), ki nadomesti funkcijo steklovine. Na ta način se mrežnica stisne ob žilnico.

Po operaciji pride do celjenja in okrevanja, celoten proces pa traja več mesecev.

Zaradi oblike bolezni je včasih treba postopek pakirati, v nekaterih primerih pa do potrebnega okrevanja ne pride. Vid se popravi, vendar končna ostrina vida morda ni v enakem stanju kot pred boleznijo.