Kronična obstruktivna pljučna bolezen: zakaj se pojavi in kdo je ogrožen?

Kronična obstruktivna bronho-pulmonalna bolezen (KOPB) je resna kronična bolezen bronhijev in pljuč, ki je posledica delovanja različnih zunanjih dejavnikov na pljučno tkivo v kombinaciji z notranjimi dejavniki.

Posledica je nepovratna (ireverzibilna) poškodba dihalnih poti, ki povzroči trajno zaporo bronhijev in pljuč, ob ponovnem vdihavanju škodljivih snovi pa povzroči tudi povečan vnetni odziv dihalnih poti.

Nastala obstrukcija poslabša dihanje (pljučno ventilacijo). Bolnik težko diha, piska, kašlja in vključuje pomožne dihalne mišice. Če stanje traja dlje časa, so ti kompenzacijski mehanizmi neustrezni, odpovedo in pride do patološke razširitve dihalnih poti.

Kronična obstruktivna pljučna bolezen je kombinacija dveh bolezni

Kronična obstruktivna pljučna bolezen je v bistvu kombinacija dveh bolezni, ki se pojavita v določenem kontekstu ali pa se medsebojno nadgrajujeta in razvijata.

Najprej se pojavi kronični bronhitis kot neposredna posledica obstrukcije dihalnih poti.
Princip je odlaganje škodljivih snovi v pljučnih pregradah, zoženje dihalnega prostora in zmanjšanje prostornine pljuč.
Kaže se s težkim dihanjem, kašljanjem in piskanjem pri dihanju.

Če negativni dejavnik vztraja in se bolezen ne zdravi, stanje napreduje.
Z napredovanjem stanja in vključevanjem kompenzacijskih mehanizmov, v tem primeru pomožnih dihalnih mišic, pride do patološkega širjenja dihalnih poti - emfizema.

Odvisno od vrste vdihanih onesnaževal se stanje pogosto zaplete z razvojem pljučnega raka.

V najhujših primerih se pojavijo respiratorna insuficienca (nezadostnost), odpoved dihanja in smrt bolnika.

Čeprav je kajenje, zlasti toksini v vdihanem cigaretnem dimu, najpogostejši vzrok kronične obstruktivne pljučne bolezni, še zdaleč ni edini dejavnik.

Zakaj pride do kronične obstruktivne pljučne bolezni?

To bolezen povzročajo predvsem eksogeni, pa tudi endogeni dejavniki. Lahko je tudi kombinacija teh dejavnikov.

Za vdihavanje neželenih plinov so odgovorni bolnik sam (kajenje, prašno domače okolje), celotna družba (onesnaženo okolje, izpušni plini in emisije) ali tvegano delovno okolje (hlapi kemikalij). Vse to so eksogeni dejavniki.

Genetske vplive, tj. dednost, obravnavamo kot endogene dejavnike. V zadnjem času je bilo ugotovljeno, da za razvojem obstruktivne bolezni stojijo tudi prehranski vplivi.

Preglednica z najpogostejšimi dejavniki tveganja za kronično obstruktivno pljučno bolezen:

anorganski delci

Med vdihane onesnaževalce torej spadajo tudi anorganski delci. V to skupino spadajo vsa onesnaževala in škodljive snovi, ki nimajo organskega (živega) izvora.

Sem spadajo različni elementi in kovine, katerih hlape vdihavamo na primer med predelavo.

Najpogosteje so jim izpostavljeni delavci, ki z njimi prihajajo v redni in dolgotrajni stik.

To so svinec, živo srebro, vanadij, škodljivi plini, kot so stiban, arzen, fosgen, klor, vodikov cianid, vodikov sulfid, amoniak, žveplovi oksidi in spojine, anilin, fenoli, mravljinčna kislina, naftalen, benzen itd.

Nevarni so tudi drugi korozivni plini, celo gradbeni delavci, ki delajo s cementom, so ogroženi.

V sodobnem času se pozornost vse bolj usmerja na veliko tveganje uporabe trdnih goriv v gospodinjstvih in neustreznega prezračevanja. To povzroča stalno vdihavanje onesnaževal in večje tveganje za kronično obstruktivno pljučno bolezen.

Zanimivosti:
Najpogostejši vzrok KOPB je cigaretni dim, ki vsebuje več škodljivih snovi.
Te dokazano škodujejo zdravju ljudi. Povzročajo številne bolezni, tudi KOPB.
Med njimi so nikotin, drugi alkaloidi, katran, ogljikov monoksid, dušikov oksid, vodikov cianid, formaldehid, arzen, nikelj, kadmij, benzen, polonij, radon in druge.
Snovi, ki jih vdihavajo cigarete, vsebujejo radioaktivne, kancerogene (povzročajo raka), mutagene (spreminjajo gene) in teratogene (škodijo plodu) snovi.

Organski delci

Bakterije, virusi, spore in plesni so organski patogeni, ki jih lahko vdihavajo tudi ljudje. Ker so ti mikroorganizmi povsod okoli nas, je tveganje okužbe stalno.

Ne le, da povzročajo okužbe različnih organov in sistemov, temveč s ponavljajočim se ali rednim vdihavanjem povzročajo celo ponovitve bolezni.

Te ponavljajoče se okužbe so posledica več dejavnikov, kot so oslabljena odpornost, druge pridružene bolezni, slabe socialne razmere (mraz, vlaga, umazanija) ali okolja, kjer je povečan stik z drugimi ljudmi (šola, delo).

Tako kot pri drugih organih so tudi pljuča zaradi teh mikroorganizmov in ponavljajočih se vnetij do določene mere poškodovana. Stopnja poškodbe pljučnega tkiva je lahko individualna, zato je tudi dovzetnost za kronično obstruktivno pljučno bolezen individualna.

Genetika

Dokazano je, da je genetika vpletena v razvoj KOPB. Ta je posledica pomanjkanja α1-antitripsina (AAT).

Vrednost α1-antitripsina, manjša od 10 % normalne vrednosti (0,78 g do 2 g), pomeni, da je bolnik s kronično obstruktivno pljučno boleznijo ogrožen za zgodnejši razvoj pljučnega emfizema.

Če je tak bolnik izpostavljen več patološkim dražljajem hkrati, je verjetnost, da bo razvil kronično obstruktivno pljučno bolezen, večja. Druga možnost je, da ima veliko hujšo stopnjo.

Kronična obstruktivna pljučna bolezen se z leti razvija počasi.
Zato se bolezen na začetku ne kaže in bolnik je videti zdrav.

Začetne spremembe v pljučih niso dovolj hude, da bi se pokazale. To olajša njihovo nadaljnje napredovanje.

Začetne manifestacije bolezni bolnika ne prisilijo, da bi obiskal zdravnika, saj jih pogosto pripišemo starosti. Na primer slabša telesna zmogljivost ali zadihanost ob večji telesni dejavnosti.

Vendar pa je treba biti pozoren na bistveno zmanjšano telesno dejavnost s hkratnim povečanjem zadihanosti po naporu in dražečim kašljem ali paroksizmalnim kašljem. Običajno bolniki obiščejo zdravnika, ko opazijo te simptome.

Stanje se stopnjuje, dokler se sčasoma po minimalnem naporu ne pojavijo hude težave z dihanjem. Te se še poslabšajo ob trajni izpostavljenosti eksogenim dražljajem (npr. kajenje), pogostih okužbah dihalnih poti ali v vodoravnem položaju, zlasti ponoči.

Dihanje je hitrejše, plitvejše in bistveno težje. Strokovno se takšno dihanje imenuje tahipneja.

Naporno dihanje in velik dihalni napor povzročita zvišanje krvnega tlaka in pospešen srčni utrip. Gre za kompenzacijski mehanizem, katerega cilj je v najkrajšem možnem času prenesti kri in kisik do neoksigeniranih tkiv in organov.

Druga značilna manifestacija je suh dražeč kašelj. Sprva je sporadičen, pozneje pa postane kroničen. Pojavlja se predvsem ponoči med spanjem. Sčasoma postane produktiven kašelj, saj se poveča izločanje sluzi v pljučih in bolnik izkašljuje sputum.

Omejen dihalni prostor (krči, sluz), ki ga povzroča obstrukcija, med dihanjem povzroča piskanje in škripanje.
Največjo težavo predstavlja izdih, ko bolnik z velikim naporom potiska zrak iz pljuč. Pri tem se sliši značilen piskanje - tako imenovani ekspiratorni stridor.
Hkrati je prisiljen vključevati tudi pomožne dihalne mišice.

Posledica vseh teh težav z dihanjem je oslabljena funkcija pljuč in hipoksija, ki pomeni pomanjkanje kisika v telesu. Ta se tako kaže s hipertenzijo in tahikardijo. Kasneje, ko oseba ne more več nadomestiti pomanjkanja kisika, koža in sluznice postanejo modre (cianoza, zlasti akralnih delov), krvni tlak in srčni utrip pa se znižata.

Pri bolnikih s kronično obstruktivno pljučno boleznijo se razvije hiperinflacija prsnega koša. Njihov prsni koš spominja na sod, zato ga imenujemo tudi sodčkasti prsni koš.

Pomembno:
Kronična obstruktivna pljučna bolezen ne prizadene le pljuč!
Ima tudi sistemske posledice!
S tem so povezane tudi bolezni drugih organov, na primer srca - cor pulmonale.

Diagnoza kronične obstruktivne pljučne bolezni navadno ni težka, saj velika večina bolnikov obišče zdravnika šele takrat, ko se bolezen že začne kazati.

In bolnikov ne pripelje občasen kašelj. V ambulanto pridejo s kroničnim in neutolažljivim kašljem ter opazno zadihanostjo, bodisi po večjem ali manjšem naporu.

Manifestacije bolezni in ključni anamnestični podatki (kajenje, tvegano delovno okolje) zdravnika skoraj vedno usmerijo k pravilni diagnozi.

Ciljne preiskovalne metode bodo le potrdile domnevno diagnozo kronične obstruktivne pljučne bolezni.

Spirometrija

Spirometrija se ne uporablja le za diagnosticiranje pljučnih bolezni, temveč tudi za ugotavljanje njihove resnosti. Z njo se razkrije stopnja omejitve pretoka zraka v dihalnih poteh.

Je osnova za določitev resnosti bolezni, pomemben kazalnik pri spremljanju poteka bolezni in odskočna deska za vzpostavitev nadaljnje terapije ali njeno spremembo.

Spirometrični kriteriji se določajo na podlagi prostornine izdihanega zraka v eni sekundi, tako imenovanega enosekundnega forsiranega ekspiratornega volumna pljuč (FEV-1), in skupne prostornine izdihanega zraka med forsiranim izdihom, tako imenovane forsirane ekspiratorne kapacitete (FVC).
Ocenjevanje teh vrednosti se izvaja po akutni bronhodilataciji (razširitvi bronhijev), ki se lahko izzove z zdravili (bronhodilatatorji).

Preglednica meril za kronično obstruktivno pljučno bolezen na podlagi spirometrije:

Bronhoskopija

Bronhoskopija se zaradi svoje invazivnosti izvaja le v nekaterih primerih. Običajno je pri bolnikih indicirana ne le v diagnostične namene, temveč tudi za odstranjevanje sluznih zamaškov.

Gre za invazivno endoskopsko preiskovalno metodo, pri kateri se bronhialno drevo pregleda s pomočjo endoskopa.

Zdravnik vizualno oceni spremembe na sluznici bronhijev, spremembe v bronhialni svetlini (zožitev/obstrukcija) ali odkrije obstrukcijo (sluzni čep).

Ta metoda torej ni le diagnostična, temveč tudi terapevtska.

Bolezen je dolgoročno, tudi več let, asimptomatska. Bolnik ne občuti le nelagodja, ampak ga patološke spremembe v pljučih ne omejujejo v življenju.

Kasneje se pojavi rahel kašelj, ki mu bolnik ne pripisuje resnega pomena.

V naslednjih letih se kašelj stopnjuje, dokler ne postane kroničen. Povečano izločanje sluzi v pljučih in izkašljevanje sta povezana, suh dražeč kašelj pa postane produktiven kašelj.

Nato se razvijejo drugi simptomi, med katerimi je v ospredju dispneja. Sprva je opazna le med večjo telesno dejavnostjo, pozneje se pojavi med običajnimi dejavnostmi in nazadnje po minimalnem naporu.

Zaradi teh dolgotrajnih težav z dihanjem je telo tudi nezadostno oskrbljeno s kisikom, zato se v poznejših fazah bolezni pridružita še utrujenost in atrofija mišic.

Kronična obstruktivna pljučna bolezen poteka v več fazah:

Kronična obstruktivna pljučna bolezen in cepljenje

V različni literaturi ali na spletnih portalih lahko preberete, da je cepljenje proti gripi in pnevmokoknim okužbam priporočljivo za bolnike s kronično obstruktivno bronhopulmonalno boleznijo.

1. Cepljenje proti gripi - priporočljivo za vse bolnike s KOPB, ne glede na starost in stopnjo bolezni
2. cepljenje proti pnevmokoknim okužbam - priporočljivo za bolnike, starejše od 65 let, in bolnike z napredovalo kronično obstruktivno pljučno boleznijo

Logično je, da je za bolnike s tako hudo pljučno boleznijo koristno, da so zaščiteni pred morebitnimi okužbami dihal, ki bi skupaj z osnovno boleznijo lahko imele usodne posledice, tj. povzročile bolnikovo smrt.

Vendar pa ne le logika, temveč tudi številne znanstvene študije kažejo, da ima cepljenje svojo vrednost!

Cepljeni bolniki so imeli manj hospitalizacij in daljšo pričakovano življenjsko dobo.
Prav te okužbe so bile pri več kot tretjini bolnikov vzrok pogostih poslabšanj bolezni.
Cepljenje torej zmanjša tudi pogostost poslabšanj.