Zdravljenje klopnega encefalitisa: zdravila in drugi ukrepi

Zdravljenje klopnega encefalitisa je le simptomatsko. Vzročnega zdravljenja te okužbe ni.

Na trgu ni učinkovitega specifičnega virostatičnega zdravila.

V prvi fazi bolezni se visoka vročina in glavobol obvladata z dajanjem običajnih analgetikov in antipiretikov. Bolnik se zdravi doma, pogosto se zdravi sam, saj v prvi fazi na klopni encefalitis še ne sumimo.

Tako simptomi po nekaj dneh izzvenijo.

Če sta prisotna izcedek iz nosu in bolečina v sinusih, zdravnik predpiše antibiotično zdravljenje, ki pa je proti virusu neučinkovito in zato neuporabno.

V drugi fazi bolezni pri blažjem meningitičnem poteku zadostujejo analgetična in antipiretična zdravila, ustrezna hidracija in prehrana. Ko simptomi spontano izzvenijo, sledita temeljita rehabilitacija in dolgotrajna rekonvalescenca.

Encefalitis pa ima bolj dramatične simptome.

V hujših primerih je najpomembnejša hospitalizacija bolnika. Simptomatsko zdravljenje je aktivno, ki se daje intravensko (tj. neposredno v veno).

Pri starejših ljudeh, ki trpijo za kroničnimi, npr. presnovnimi boleznimi (kot je sladkorna bolezen), je treba poskrbeti, da so te bolezni dobro kompenzirane. Bistveni so intravenska hidracija, dobra prehrana, nadzor glikemije, krvnega tlaka ali srčne dejavnosti.

Prvi znaki zmedenosti ali motenj zavesti (somnolenca, apatija, delirij, nezavest itd.) so znaki za začetek zdravljenja proti edemu. To vključuje zdravljenje s kortikosteroidi ali dajanje manitola za obvladovanje možganskega edema, ki je lahko življenjsko nevaren, če je večji.

Podporo pretoka krvi in delovanja možganov dosežemo z dajanjem tako imenovanih nootropikov (vinpocetin, piracetam).

Psihofarmaki so primerni tudi za zdravljenje psihične tesnobe in zmedenosti.

Antibiotikov ne dajemo pri primarnih virusnih okužbah. Če pa pride do sekundarne bakterijske superinfekcije, je njihovo dajanje potrebno.

Včasih jih zdravnik tako rekoč poskusno indicira med diagnostičnim postopkom, ko se bojimo gnojnega meningitisa. Ko dobimo pozitiven izvid o virusu, je treba antibiotike ukiniti.

To predvsem zato, da bolnika ne obremenjujemo z nepotrebnim zdravljenjem. S tem se tudi izognemo pojavu odpornih sevov bakterij ob pretirani uporabi antibiotikov.

Najhujši zaplet encefalitisa in encefalomielitisa je dihalna odpoved. Zaradi nje je treba bolnika namestiti na nadzorovano posteljo z umetno pljučno ventilacijo.

Stanje po klopnem encefalitisu, ki so ga doživeli velikani, zahteva dolgotrajno rehabilitacijo. Pri postencefaličnem sindromu bolniki tudi v domačem okolju jemljejo analgetike, nootropna zdravila, pomirjevala, antidepresive in nevroleptike.

Neredko se zgodi, da bolnik potrebuje strokovno pomoč psihoterapevta. To velja zlasti, če bolečine, utrujenost in nespečnost trajajo dlje časa ali če po okrevanju ostanejo preostale paralize okončin ali obraza.