Kaj je presnovni sindrom in kateri so njegovi najpogostejši zapleti?

Metabolični sindrom je skupno ime za skupino telesnih motenj, ki so pomemben dejavnik tveganja za bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen ali celo možgansko kap.

Govorimo o petih motnjah:
povišan krvni tlak
povišan krvni sladkor
prekomerno telesno maščevje okoli pasu
povišana raven holesterola in triacilglicerola v krvi

Te bolezenske motnje se vedno pojavljajo skupaj. Če vas prizadene le ena od teh motenj, ne gre za presnovni sindrom. Presnovni sindrom je danes velika grožnja zdravju, zlasti zaradi hitrega in dramatičnega naraščanja števila ljudi s tem sindromom po vsem svetu.

Metabolični sindrom sam po sebi ni bolezen. Je skupek številnih simptomov, ki se v telesu pojavljajo hkrati, ne naključno.

Pridevnik "presnovni" se nanaša na njegovo povezanost z biokemičnimi procesi, ki se naravno pojavljajo v človeškem telesu.

O presnovnem sindromu govorimo, kadar v telesu sočasno obstaja katero koli od naslednjih petih nefizioloških stanj:

• visoke ravni sladkorjev (zlasti glukoze) v krvi
• nizka raven holesterola HDL v krvi
• visoka raven triacilglicerolov (maščob) v krvi
• kopičenje telesne maščobe v predelu pasu, kar povzroča tipično obliko telesa "jabolko" ali "hruška"
• visok krvni tlak

Pojav teh motenj je posledica drugih dejavnikov. Najpogosteje so to dejavniki, povezani z življenjskim slogom, pa tudi genetika ali motnja, imenovana inzulinska rezistenca.

Predstavljajo tudi veliko tveganje za razvoj bolezni srca, ateroskleroze, sladkorne bolezni tipa 2, možganske kapi in drugih resnih zdravstvenih težav.

Če se pri vas hkrati pojavijo tri ali več teh motenj, obstaja velika verjetnost, da vas pesti presnovni sindrom.

Tudi tu velja preprosta matematika.
Več ko je teh motenj, večje je tveganje.

Zapleti presnovnega sindroma

Razvit presnovni sindrom v telesu, ki ni ustrezno kompenziran, predstavlja nevarnost, zlasti v smislu možnega napredovanja v resnejša in življenje ogrožajoča stanja.

Najpogostejše posledice, ki se omenjajo v zvezi s presnovnim sindromom, so bolezni srca in sladkorna bolezen tipa 2.

Preberite tudi:
Katere zdravstvene zaplete povzroča sladkorna bolezen?
Hiperglikemija: Kako se kaže presežek sladkorja v krvi in kakšno je zdravljenje?

Bolezni srca, ki so posledica presnovnega sindroma, lahko privedejo do srčnega infarkta.

Zaradi tega se v stenah krvnih žil odlagajo maščobni delci in nastajajo aterosklerotični plaki.

Žile se zožijo ali celo zamašijo, oskrba srca s krvjo in kisikom pa se znatno zmanjša, kar se najpogosteje kaže z bolečino v prsih.

Sladkorna bolezen tipa 2 nastane, ko telesne celice ne morejo sprejemati sladkorja (glukoze) iz krvi in so odporne na inzulin. Lahko pa nastane tudi, če se v telesu proizvaja premalo inzulina.

Nezaužita glukoza se kopiči v krvi in povzroča postopno okvaro telesa.

Druga zdravstvena posledica tega sindroma je okvara ledvic, zlasti zmanjšana sposobnost ledvic za izločanje soli iz telesa.

Omenimo lahko tudi povečano tveganje za nastanek krvnih strdkov ali prekomerno odlaganje maščob v jetrih, tako imenovana zamaščenost jeter, ki je povezana s pojavom vnetja jeter.

Pogled na zgodovino...

Sočasno pojavljanje sladkorne bolezni, debelosti in visokega krvnega tlaka je bilo znano že v prejšnjih časih. Že takrat so ljudje opazili povezavo med njimi.

Pojav sladkorne bolezni, ki je posledica debelosti, je bil na primer opisan že v antiki.

Temelje sedanje opredelitve presnovnega sindroma je leta 1988 postavil ameriški internist in endokrinolog Gerald M. Reaven, ki se je ukvarjal predvsem z inzulinsko rezistenco. V povezavi s tem je dokazal, da povezava med inzulinom, glukozo, triacilgliceroli, holesterolom HDL in povišanim krvnim tlakom ni naključna.

Takrat so sindrom imenovali sindrom X.

Do leta 1999 presnovni sindrom ni imel enotne in splošno sprejete opredelitve, čeprav je bil predmet raziskav že veliko prej.

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je tega leta končno pripravila definicijo.

Opredelitev presnovnega sindroma SZO je naslednja:
Gre za bolezensko stanje, za katero so značilni trebušna debelost, odpornost na inzulin, visok krvni tlak in visoka vsebnost maščob v krvi.

Poleg opredelitve je SZO poenotila tudi poimenovanje sindroma. Od leta 1998 priporoča uporabo imena "presnovni sindrom", ki je trenutno najbolj razširjeno ime.

Katera druga imena za presnovni sindrom se pogosto uporabljajo v praksi?

To so bila imena, kot so npr:

• Pluri-metabolni sindrom
• Srčni dismetabolni sindrom
• kvartet smrti
• Sindrom debelosti
• sindrom inzulinske rezistence
• Sindrom 5H
• Sindrom X

V razvoj in napredovanje presnovnega sindroma je vpletenih več dejavnikov. Vzroki so torej večfaktorski, vendar natančen vzrok še vedno ni znan.

Številni podatki iz literature kažejo, da je razvoj presnovnega sindroma v telesu povezan predvsem s prekomerno telesno težo, debelostjo in neaktivnim življenjskim slogom.

Slab ali neustrezen življenjski slog danes postaja svetovni problem, pa naj gre za prehrano ali vsakodnevno telesno dejavnost.

Povečan vnos zlasti visokokalorične hrane, ki vsebuje tudi malo beljakovin, zmanjšana telesna dejavnost, sedeči način življenja ali pasivno preživljanje prostega časa pomembno vplivajo na splošno zdravje prebivalstva.

Vse več je ljudi s prekomerno telesno težo in celo debelih.

Prekomerna telesna teža/debelost kot dejavnik tveganja za presnovni sindrom

Za razvoj presnovnega sindroma je pomemben način in zlasti mesto, kjer se prekomerno skladišči maščoba.

V tem primeru je rizično območje za odlaganje maščobe zgornja polovica telesa, tj. pas. Maščoba, ki se nabira v tem delu telesa, povzroča značilno obliko jabolka ali hruške.

Prekomerno nalaganje maščob v telesu (v strokovnem jeziku adipoznost) prispeva k presnovnemu sindromu na dva načina.

Prvi način je, da maščobno tkivo poleg zaloge energije velja za aktiven organ. Proizvaja maščobne hormone (leptin) in kemikalije, ki povzročajo vnetni odziv (vnetni citokini).

Leptin naj bi v telesu povzročal občutek sitosti in zmanjševal zaloge maščob s spodbujanjem porabe energije.

Pri debelosti je več maščobnega tkiva. Zato se proizvede razmeroma velika količina leptina. Telo se na to količino hormona odzove drugače, kot bi pričakovali. Postane odporno, tj. odporno na njegovo delovanje, in v manjši meri razgrajuje nakopičeno maščobo.

Vzporedno s pro-vnetnim delovanjem citokinov tako prispeva k nalaganju maščob v stene krvnih žil, kar vodi v aterosklerozo in tudi k povečanju krvnega tlaka.

Drugi način, kako adipoznost prispeva k razvoju presnovnega sindroma, je povzročanje inzulinske rezistence. Za razumevanje tega mehanizma je treba pojasniti pojem inzulinske rezistence.

Inzulinska rezistenca kot dejavnik tveganja za presnovni sindrom

Odpornost na inzulin se nanaša na zmanjšano občutljivost tkiv in celic na inzulin. Inzulin je hormon, ki se proizvaja v trebušni slinavki. Pomagal naj bi glukozi, sprejeti s hrano, da se premakne v celice, kjer se uporabi za proizvodnjo energije.

V tem primeru so celice skeletnih mišic odporne na delovanje priloženega inzulina in glukoze ne sprejemajo v svojo notranjost. Ta se kopiči v krvnem obtoku.

Telo to motnjo nadomesti s prekomerno proizvodnjo inzulina, da bi zmanjšalo povišano raven glukoze. Vendar prekomerna proizvodnja inzulina povzroča številne druge neželene učinke, kot sta povišan krvni tlak ali motena raven maščob v krvi.

Ta mehanizem prispeva k temu, da se v celicah razvije presnovni sindrom, in je eden najpogostejših vzrokov zanj.

K inzulinski rezistenci verjetno prispeva tudi povečana adipoznost (prekomerno skladiščenje maščob).

Ta mehanizem je pojasnjen na naslednji način.
Debelost povzroča povečanje prostih maščobnih kislin.
Te kisline z oviranjem delovanja inzulina preprečujejo proces izrabe glukoze v skeletnih celicah.
Posledično se razvije celična odpornost na inzulin.

Debelost, skupaj z odpornostjo na inzulin in previsokimi ravnmi inzulina v telesu, danes veljajo za glavne vzroke za presnovni sindrom.

Drugi možni vzroki presnovnega sindroma

Poleg zgoraj navedenega so lahko vzrok presnovnega sindroma tudi motnje v ravni lipidov v krvi (zlasti povišani triacilgliceroli in zmanjšan holesterol HDL). V tem primeru je mehanizem delovanja povečana razgradnja telesnih maščob.

Drugi vzroki so visok krvni tlak (nepojasnjen mehanizem), genetski dejavniki, rasa, spol in nenazadnje starost.

Z naraščajočo starostjo narašča tudi tveganje za nastanek presnovnega sindroma.

Ena od hipotez za razvoj presnovnega sindroma je t. i. hipoteza o varčnem genotipu. Varčni geni so se uporabljali zlasti v obdobjih pomanjkanja energije (npr. vojne, lakota). Geni so bili zasnovani tako, da so zelo učinkovito shranjevali energijo iz zalog hrane. Vendar je pri sedanji populaciji vloga teh genov precej neugodna. Dnevni energijski vnos posameznika je veliko večji, zato se poveča shranjevanje energije v obliki maščobnih zalog.

Trenutno proučujejo tudi druge vzroke, ki bi lahko prispevali k presnovnemu sindromu, kot so zamaščenost jeter, sindrom policističnih jajčnikov, žolčni kamni ali težave z dihanjem med spanjem (apnoja med spanjem).

Ogrožene osebe

Na podlagi zgornjih informacij lahko na kratko povzamemo skupine ljudi, pri katerih obstaja večje tveganje za razvoj presnovnega sindroma.

• Ljudje s prekomerno telesno težo ali debelostjo, pri katerih se prekomerno kopiči maščoba, zlasti okoli pasu
• Ljudje z neaktivnim življenjskim slogom (malo telesne dejavnosti, sedeč življenjski slog)
• Ljudje, pri katerih se je razvila odpornost na inzulin
• ljudje s sladkorno boleznijo ali sladkorno boleznijo v družinski anamnezi
• Določene rase ali etnične skupine: največje tveganje imajo na primer Latinoameričani, sledijo belci in nato črnci
• Ženske imajo večje tveganje za razvoj sindroma kot moški.
• Ljudje, ki jemljejo določena zdravila, na primer zdravila, ki vplivajo na telesno težo, krvni tlak, holesterol, raven maščob v krvi itd.

Preventiva

Poleg samega zdravljenja se je v praksi izkazalo tudi ustrezno preprečevanje.

Najosnovnejši preventivni ukrep, s katerim lahko preprečimo pojav ali poslabšanje simptomov in manifestacij, je sprememba ustaljenega življenjskega sloga.

Na podlagi številnih kliničnih študij lahko trdimo, da ima vsak poseg na posamezne sestavine presnovnega sindroma pozitiven vpliv na splošno obolevnost (morbiditeto) in umrljivost (mortaliteto).

Preberite tudi: Kako preprečiti bolezni srca in ožilja?

Pomembni so tudi redni kontrolni pregledi pri zdravniku, med katerimi spremljamo raven holesterola, maščob in sladkorja v krvi ter krvni tlak.

Pregled osnovnih ukrepov za zmanjšanje tveganja za razvoj ali poslabšanje presnovnega sindroma (preglednica)

Enaki postopki spreminjanja življenjskega sloga se nato uporabljajo pri nefarmakološkem zdravljenju presnovnega sindroma.

Poleg individualnih prizadevanj lahko preventivni ukrepi vključujejo celovitejše ukrepe, kot so prostorski načrti za spodbujanje aktivnega življenjskega sloga, subvencije za zdravo hrano, spodbujanje zdravih prehranjevalnih navad in izobraževanje prebivalstva o zdravi prehrani, omejevanje oglaševanja nezdrave hrane itd.

Večja razširjenost presnovnega sindroma je povezana s prebivalstvom, ki živi v mestih in razvitih državah. Ta razširjenost je predvsem posledica večjega uživanja visokokalorične hrane, skupaj s pomanjkanjem telesne dejavnosti in sedečim načinom življenja.

Večina patologij, ki so značilne za presnovni sindrom (npr. povišana raven holesterola, maščob ali glukoze v krvi), nima značilnih, navzven vidnih simptomov.

Njihov obstoj se dokazuje z vrsto kliničnih testov (krvnih preiskav).

Najbolj značilen in viden znak morebitne prisotnosti sindroma je širok obseg pasu, ki je posledica nakopičene podkožne maščobe.

Če ima posameznik prekomerno telesno težo ali je debel, so najpogostejši pridruženi simptomi:

• težave z dihanjem
• povečano znojenje
• nočno smrčanje
• težave pri gibanju in telesnih dejavnostih
• utrujenost
• bolečine v sklepih in hrbtenici

Hujše oblike povišanega krvnega tlaka se lahko kažejo kot

• glavobol
• omotica
• težave z dihanjem
• krvavitve iz nosu

V primeru pretirano povišane ravni glukoze v krvi

• izrazita žeja
• povečano izločanje urina (zlasti ponoči)
• utrujenost
• zamegljen vid

Vendar so ti simptomi značilni za dolgotrajno zvišanje glukoze v krvi. Ne pojavijo se pri kratkotrajnem zvišanju. V primeru dolgotrajno zvišane ravni glukoze že govorimo o napredovali sladkorni bolezni, ki velja za negativno posledico presnovnega sindroma.

Povzetek omenjenih simptomov:

1. Širok obseg pasu
2. Prekomerna telesna teža
3. Debelost
4. Težave z dihanjem
5. Povečano znojenje
6. Smrčanje ponoči
7. Težave pri gibanju in telesnih dejavnostih
8. Utrujenost
9. bolečine v sklepih in hrbtenici
10. visok krvni tlak
11. Glavobol
12. omotica
13. kratka sapa
14. Krvavitev iz nosu
15. Povečana raven glukoze v krvi
16. Velika žeja
17. Povečano izločanje urina (zlasti ponoči)
18. zamegljen vid
19. Povečana raven holesterola v krvi
20. bolečine v prsih
21. nastajanje krvnih strdkov
22. Debelost jeter, povezana z vnetjem

Diagnostični postopek za presnovni sindrom je sestavljen iz telesnega pregleda in vrste krvnih preiskav.

Ocenjuje se prisotnost petih bolezenskih stanj - povišan krvni tlak, visok krvni sladkor, prekomerno telesno maščevje v predelu pasu ter povišane vrednosti holesterola in triacilglicerola v krvi.

Da se pri bolniku diagnosticira presnovni sindrom, morajo biti prisotne vsaj tri od teh motenj ali več.

Trenutno obstaja več pristopov k diagnosticiranju presnovnega sindroma, ki jih priporočajo zdravstvene organizacije. Ti pristopi se razlikujejo zlasti glede na to, kaj velja za glavni vzrok presnovnega sindroma.

Poleg tega se razlikujejo v mejnih vrednostih nekaterih biokemičnih parametrov, ki se določajo pri diagnozi in kažejo na bolezensko stanje.

Pregled diagnostičnih meril za presnovni sindrom, ki jih priporočajo zdravstvene organizacije (preglednica)

Razvoj presnovnega sindroma je razmeroma dolgotrajen proces. Čas do popolnega razvoja sindroma ali do morebitnega pojava začetnih simptomov je odvisen od njegovih posameznih sestavin.

Patološke motnje, ki so značilne za presnovni sindrom, nastajajo postopoma. Da se vidno pokažejo v telesu, morajo biti stalne in prisotne daljše časovno obdobje.

Motnje se lahko razvijejo neodvisno druga od druge, vendar se v večini primerov nadgrajujejo. Ena motnja nadgrajuje drugo, že obstoječo motnjo. To je podobno verižni reakciji.

O presnovnem sindromu govorimo šele, ko ima posameznik vzporedno vsaj tri ali več teh motenj.

Pri presnovnem sindromu ne opazimo tipičnih, navzven vidnih simptomov, ki bi opozarjali na morebitne težave.

Simptomi so običajno opazni šele, ko se ena od sestavin sindroma znatno poslabša, na primer previsok krvni tlak ali previsoka raven glukoze.

Nastanek in poznejše napredovanje presnovnega sindroma sta tesno povezana z življenjskim slogom posameznika. Slab življenjski slog v kombinaciji z neuravnoteženim vnosom hrane in pomanjkanjem gibanja povzroča vse pogostejše težave s telesno težo.

Opozorilni znak, ki lahko kaže na tveganje za presnovni sindrom, je prekomerno maščevje, skoncentrirano predvsem okoli bolnikovega pasu.

Čeprav večina sestavin presnovnega sindroma ni vidna na prvi pogled, je njihovo zgodnje prepoznavanje ključni dejavnik za ohranjanje zdravega in delujočega telesa.

Zato ni dobro pozabiti na redne preventivne preglede pri zdravniku, ki lahko pomagajo odkriti na prvi pogled nevidno težavo.

Metabolični sindrom pri otrocih

Pojavnost presnovnega sindroma v pediatrični populaciji ni izjemna. Ker število otrok s prekomerno telesno težo (tudi debelih) nenehno narašča, opažamo povečano pojavnost presnovnih sprememb.

Glavni vzrok za debelost pri otrocih je enak kot pri odraslih - neskladje med energijskim vnosom in energijsko porabo.

Debelost v otroštvu ali presežek maščobnega tkiva glede na druge organe povzroča nihanja v presnovi maščob in sladkorja.

Ta nihanja skupaj z debelostjo in z njo povezanim povišanim krvnim tlakom privedejo do razvoja presnovnega sindroma pri otrocih.

Metode diagnosticiranja sindroma pri pediatrični populaciji so podobne kot pri odraslih, razlikujejo pa se v mejnih vrednostih nekaterih biokemičnih parametrov.

Trenutno se priporoča diagnosticiranje sindroma v skladu z merili Mednarodne zveze za diabetes, ki debelost obravnava kot glavni vzrok za nastanek in razvoj presnovnega sindroma pri otrocih.

Diagnoza se postavlja le pri otrocih, starih od 10 do 16 let. Pri mlajših otrocih se diagnoza ne priporoča. Za bolnike, starejše od 16 let, že veljajo enaka merila kot za odrasle.

Pregled diagnostičnih meril za presnovni sindrom pri otrocih (tabela)

Koliko energije zaužijemo s hrano:
Kalorične tabele: kakšne so hranilne/hranilne vrednosti živil?