Kaj je polinevropatija in kakšni so njeni simptomi + diagnoza in potek

Polinevropatija je nevrološka bolezen, ki se pojavi, ko so živčna vlakna poškodovana zaradi kroničnih bolezni, izpostavljenosti strupom ali pomanjkanja vitaminov. Najpogosteje so prizadeti živci v spodnjih okončinah in stopalih.

Vendar so lahko poškodovani vsi živci, npr. živci, ki nadzorujejo prebavni trakt, mehur, krvni tlak, krvne žile in srce. Ti tvorijo tako imenovani avtonomni živčni sistem.

Dosedanje zdravljenje je bilo simptomatsko, namenjeno lajšanju bolečin ali blaženju nelagodja.

Pomembno vlogo ima zlasti preprečevanje poškodb živcev, ki vključuje skrbno zdravljenje obstoječih kroničnih bolezni in zdrav način življenja.

Periferna polinevropatija je nevrološka bolezen. Nastane zaradi poškodbe perifernih živcev, tistih, ki poleg možganov in hrbtenjače inervirajo naše telo. Poškodba je lokalna ali razpršena.

Periferni živčni sistem pošilja informacije o senzoričnih in motoričnih občutkih iz celotnega telesa v možgane in hrbtenjačo (osrednji živčni sistem). Tam se te informacije ovrednotijo, pripravi se odziv, ki se nato pošlje na mesto delovanja, spet po perifernih živcih.

Tako na primer nastane refleksni lok.

Zato se vaša roka refleksno odmakne, ko se dotaknete vročega lonca.

Periferni živci v osrednji živčni sistem pošiljajo tudi senzorične informacije, vidne in slušne zaznave ali zaznave iz notranjosti organov.

Nevropatija lahko prizadene živce, ki so odgovorni za čutne zaznave, motorične sposobnosti ali notranje telesne procese (imenujemo jih avtonomni živci).

Najpogostejši simptomi so šibkost, odrevenelost ali bolečina, značilno v rokah in nogah. Prizadetost je vedno obojestranska in skoraj vedno simetrična.

Prizadete so lahko tudi funkcije organov, vključno s prebavo, uriniranjem in krvnim obtokom.

Periferna nevropatija ima lahko več vzrokov, najpogosteje zaradi travmatskih poškodb, okužb, presnovnih bolezni, dednih bolezni ali toksičnih poškodb. Najpogostejši vzrok je na primer sladkorna bolezen.

Vendar pri približno ⅓ primerov polinevropatije vzroka ni mogoče pojasniti.

Glede na vrsto anatomske strukture, ki je poškodovana, lahko nevropatije razdelimo na:

• aksonalne - Ta vrsta poškodbe se pojavi pri sladkorni bolezni, amiloidozi, gobavosti, kot posledica izpostavljenosti strupenim snovem ali kot del bolezni, imenovane dedna aksonalna polinevropatija.
• Demielinizacijska - zelo pogosta pri avtoimunskih boleznih, paraproteinemični polinevropatiji ali dedni demielinizacijski nevropatiji.
• Mešana - pri sladkorni bolezni (diabetes mellitus)

Glede na vrsto poškodovanega živčnega vlakna se nevropatije delijo na:

• motorične poškodbe
• senzorične poškodbe
• avtonomne spremembe
• kombinirane poškodbe

Med najpogostejše vzroke nevropatij spadajo naslednja bolezenska stanja:

• Sjögrenov sindrom, lupus, revmatoidni artritis, Guillain-Barréjev sindrom, kronična vnetna demielinizacijska polinevropatija in vaskulitis.
• Sladkorna bolezen (diabetes) je najpogostejši vzrok polinevropatije. Pojavnost diabetične nevropatije je odvisna od trajanja in kompenzacije sladkorne bolezni. Ocenjuje se, da ima ob diagnozi sladkorne bolezni do 10 % bolnikov že določene patološke spremembe na živčnih vlaknih. Pri trajanju sladkorne bolezni 25 let ima diabetično nevropatijo do polovica bolnikov.
• Okužbe - Sprožilci nevropatije so virusne ali bakterijske okužbe, vključno z lymsko boreliozo (borelioza), pasavcem (virus herpes zoster), virusom Epstein-Barr (infekcijska mononukleoza), hepatitisom B in C, gobavostjo, difterijo in virusom HIV.
• Dedne bolezni - Polinevropatija se pojavlja na primer pri dednem sindromu Charcot-Marie-Tooth in drugih prirojenih sindromih.
• Rak - Rast malignega ali benignega tumorja v bližini živca lahko povzroči utesnitev živca, ki je poškodovan zaradi kroničnega fizičnega draženja in nezadostne oskrbe s hranili. Polinevropatija se pojavi pri nekaterih malignih boleznih, pri katerih se v telesu sproži poseben imunski odziv. Ta sindrom se imenuje paraneoplastični in je lahko tudi prvi znak raka.
• Bolezni kostnega mozga - To so predvsem stanja, pri katerih je v krvi prisotna nenormalna beljakovina. Te bolezni se imenujejo monoklonske gamapatije. Polinevropatija se pojavlja tudi pri malignem mielomu, limfomu in pri razmeroma redki bolezni, amiloidozi.
• Druge kronične bolezni - V to skupino spadajo bolezni ledvic in jeter, bolezni vezivnega tkiva in endokrinološke bolezni, kot je hipotiroza.

Vzroki za nastanek nevropatije so odvisni od načina življenja:

• Prekomerno uživanje alkohola pri osebah, ki trpijo zaradi odvisnosti
• Podhranjenost pri osebah, ki trpijo zaradi alkoholizma, povzroči pomanjkanje vitaminov (avitaminoza)
• izpostavljenost strupenim snovem, kot so industrijske kemikalije in težke kovine, kot sta svinec in živo srebro
• Uporaba nekaterih zdravil, npr. kemoterapije za zdravljenje raka ali obsevanja, lahko povzroči periferno nevropatijo
• Nesreče in poškodbe, kot so prometne nesreče, padci ali športne poškodbe, lahko povzročijo hudo poškodbo ali prekinitev živca. Dolgotrajno nošenje gipsa ali uporaba bergel povzroči stiskanje živca in razvoj nevropatije.
• pomanjkanje vitaminov skupine B, kot so B1, B6 in B12, ali hipovitaminoza vitamina E in niacina, ki sta ključna za pravilno delovanje in regeneracijo živcev

Dejavniki tveganja:

• Sladkorna bolezen je bolezen tveganja za nastanek nevropatije, zlasti če je raven sladkorja neustrezno nadzorovana ali nezdravljena
• uživanje velikih količin alkohola, alkoholizem
• Kronično pomanjkanje vitaminov - hipovitaminoza, zlasti vitaminov skupine B
• Okužba z nevrotropnimi virusi in bakterijami, kot so lymska borelioza, pasavec, virus Epstein-Barr ali hepatitis B in C ali HIV
• avtoimunske bolezni, kot sta revmatoidni artritis in lupus, pri katerih imunski sistem napada lastna tkiva
• bolezni z zmanjšanim delovanjem ledvic, jeter ali ščitnice
• strupene kemikalije na delovnem mestu ali doma
• Pojav nevropatije pri sorodnikih, npr. materi ali sorojencih

Živci v človeškem telesu nadzorujejo in uravnavajo vse funkcije. Na splošno jih delimo na tri vrste, in sicer na senzorična, motorična in avtonomna živčna vlakna.

Čutna živčevja sprejemajo občutke s površine telesa, pa tudi iz organov. Omogočajo nam zaznavanje občutkov, kot so temperatura, bolečina, vibracije ali dotik.

Motorični živci nadzorujejo delovanje mišic ter omogočajo gibanje okončin in hojo.

Avtonomni živci delujejo samostojno, brez naše volje. Uravnavajo krvni tlak, potenje, srčni utrip, prebavo, praznjenje želodca in črevesja, delovanje spolnih organov ter pravilno delovanje oči in mehurja.

Nevropatija lahko prizadene katero koli živčno vlakno. Glede na to, katera od teh treh vrst živcev je poškodovana, se klinični simptomi bolezni razlikujejo.

Simptomi polinevropatije vključujejo:

• postopen pojav otrplosti, ki se začne v prstih na rokah in nogah, zbadanje ali mravljinčenje v stopalih ali rokah, ki se lahko širi naprej po zgornjih in spodnjih okončinah
• ostra, pekoča, zbadajoča, utripajoča ali zbadajoča bolečina
• izredna občutljivost na dotik, pri čemer se nežni dotiki zdijo neprijetni, npr. dotik rjuhe ali odeje je pekoč
• bolečine v mirovanju, npr. bolečine v nogah, tudi če niso bile izpostavljene naporu
• Težave z ravnotežjem, nekoordinirana hoja, pogosti padci
• mišična šibkost v okončinah
• občutek raztegnjenih rokavic ali nogavic na okončinah

Če so poškodovani avtonomni živci, so simptomi zlasti naslednje težave:

• stalen občutek hladne, tanke, suhe in razpokane kože, ko se znojenje prekine
• Izguba dlak na telesu, motena rast nohtov, otekli prsti
• oslabljeno zaznavanje lastne hipoglikemije, kar je zelo nevarno, saj je globoka hipoglikemija življenjsko nevarno stanje
• oslabljeno pravilno praznjenje mehurja ali črevesja, kar povzroča zastajanje urina in zaprtje
• nepopolno in počasno praznjenje želodca (gastropareza), povezano s slabostjo, bruhanjem in neješčnostjo
• Slabo prilagajanje oči na spremembe svetlobe (krčenje in širjenje zenice)
• spolne motnje, npr. erektilna disfunkcija
• srčne aritmije

Periferna polinevropatija ima lahko številne simptome in možne vzroke, zato je tudi za njeno diagnozo potrebna široka paleta preiskav:

• Podrobno osebno anamnezo.

Zdravnik se bo pozanimal o anamnezi, vključno z značilnostmi simptomov, načinom življenja, morebitnim vplivom toksinov, drog, alkohola. Iz družinske anamneze ga bo zanimal pojav dednih, onkoloških in nevroloških bolezni.

• Fizični nevrološki pregled

Vključuje celovit pregled živčnega sistema celotnega telesa, kot so tetivno-kostni refleksi, mišična moč in tonus, občutljivost na določene občutke, kot sta dotik ali vibracija, ter sposobnost ohranjanja ravnotežja in koordinacije.

• Biokemični krvni testi in krvna slika

Kri se odvzame z rutinsko venepunkcijo, tj. z odvzemom krvi iz periferne vene. Kri se nato pregleda na vsebnost vitaminov, sladkorja in odpadnih snovi. Krvna slika lahko pokaže slabokrvnost, vnetno bolezen ali nenormalno delovanje imunskega sistema.

• Slikovna preiskava

CT (računalniška tomografija) ali MRI (slikanje z magnetno resonanco) lahko pokaže premaknjene diske v vratni ali križni hrbtenici, ki pritiskajo na živčne korenine in jih poškodujejo, kar pojasnjuje bolečine in zmanjšano občutenje v okončinah.

Drugi možni izvidi so lahko tako imenovani istmični sindromi (stisnjeni živci), tumorji ali druge strukturne motnje živcev ali krvnih žil.

• Elektromyografija (EMG)

Med pomožnimi preiskavami je najbolj uporabna preiskava EMG, tj. elektrofiziološki testi. Preiskava EMG beleži električno aktivnost in prevodno hitrost živcev v mišicah.

Patološko valovanje in blokade v prevodnosti so znaki poškodbe živcev. Preiskava se opravi z elektrodo s površine kože ali pa se v mišico vstavi tanka igla (elektroda), ki nato meri električno aktivnost ob krčenju mišice.

• Kožna biopsija

To je ena bolj invazivnih preiskav. Uporablja se predvsem za diagnosticiranje boleče oblike diabetične polinevropatije. V odvzetem vzorcu kože se spremlja zmanjšanje gostote intraepidermalnih živčnih vlaken.

Obstajajo tudi različni obliži, ki se namestijo na stopalo. Če med nošenjem spremenijo barvo, to kaže na prisotnost poškodbe živčnih vlaken.

Potek polinevropatije je odvisen od vzroka, ki je povzročil poškodbo živca.

Za poškodbe so najbolj dovzetni tanki živčni končiči. Zato je polinevropatija na začetku bolezni lokalizirana v akralnih delih okončin. Pri najpogostejši diabetični polinevropatiji so to prsti.

Če se poškodbe ne zdravijo, se nadaljujejo in polinevropatija napreduje. Bolečina in senzorične motnje se povečujejo višje, na gležnje in teleta spodnjih okončin.

Sčasoma se vsi simptomi bolezni poslabšajo in bolnikovo nelagodje se še poveča.

Če zdravniška pomoč zamuja, je poškodba živčnega tkiva v napredovali fazi, ko regeneracija ni več mogoča. V tem primeru je zdravljenje omejeno na simptomatsko zdravljenje, tj. zdravljenje, ki lajša simptome in ne zdravi neposrednega vzroka bolezni.

Preventiva

Ustrezno zdravljenje obstoječih diagnoz

Najboljši način za preprečevanje razvoja periferne nevropatije in polinevropatije je vestno zdravljenje bolezni, pri katerih obstaja tveganje za okvaro živcev, kot so sladkorna bolezen, alkoholizem, revmatoidni artritis, visok krvni tlak, rak in druge.

Zdrav življenjski slog

Za to bolezen in njeno preprečevanje je pomembna tudi uravnotežena prehrana. Kot pravi pregovor, smo to, kar jemo. Zato poskušajte uživati prehrano, bogato s sadjem, zelenjavo, polnozrnatimi žiti, pustim mesom in stročnicami kot virom beljakovin.

Pomanjkanje vitamina B12 lahko preprečimo z uživanjem mesa, rib, jajc, nemastnih mlečnih izdelkov in obogatenih žit.

Vegetarijanci ali vegani bodo vitamin B12 dopolnjevali predvsem z žiti. Ker so bolj nagnjeni k hipovitaminozi, naj vitamin B12 jemljejo tudi v obliki dodatkov, npr. kapsul.

Fizična aktivnost je najboljše zdravilo. Poskusite telovaditi vsaj trikrat tedensko po vsaj 30 minut. Odlična je tudi usmerjena fizioterapija in rehabilitacija pod vodstvom strokovnjaka.

Poskušajte se izogibati dejavnikom, ki povzročajo poškodbe živcev. Ti dejavniki tveganja vključujejo ponavljajoče se gibe in prisilne telesne položaje, ki povzročajo stiskanje živcev, strupene vplive, kot so kemikalije pri delu ali v domačem okolju, kajenje in prekomerno pitje alkohola.