Zdravljenje Guillain-Barréjevega sindroma: zdravila in podporno zdravljenje

Imunoterapija

Imunoterapija vključuje plazmaferezo in dajanje imunoglobulinov (IVIg). Je ena od učinkovitih metod zdravljenja.

Imunoterapija se uporablja v primerih, ko bolnik brez pomoči ne more prehoditi vsaj 10 metrov.

Kombinacija obeh zgoraj omenjenih metod doslej ni dala boljših rezultatov kot izbira ene od obeh metod posebej. Obe metodi zdravljenja sta približno enako dragi in obema je skupno načelo, da skrajšata čas, potreben za okrevanje.

IVIg je najučinkovitejši, če se zdravljenje začne v dveh tednih po pojavu motenj hoje. Pripravki IVIg se razlikujejo glede na proizvajalca in imajo različne vsebnosti soli, sladkorja, pH in protiteles IgA.

Zdravljenje z zdravilom IVIg mora biti strogo individualno in prilagojeno posameznemu bolniku.

Glavna aktivna sestavina IVIG so protitelesa IgG. Ta protitelesa zasedejo receptorje na poškodovanih živčnih strukturah in tako preprečijo vezavo "škodljivih" avtoprotiteles.

Običajni odmerek zdravila IVIG je 2 g zdravila na 1 kg telesne teže bolnika. Odmerek se razdeli na dva do pet dni.

V prvi uri infuzije je pomembno stalno spremljanje bolnikovih vitalnih znakov vsakih 15 minut. Pred vsakim odmerkom lahko damo paracetamol ali antihistaminik.

Zdravljenje je zahtevnejše za ledvice, zato je treba pred vsakim odmerkom in redno po njem preveriti delovanje ledvic. Ljudem z okvarjenim delovanjem ledvic je treba dati polovico običajne hitrosti infuzije.

Med resne neželene stranske učinke spadajo:

• venska trombembolija (nastanek strdka v veni s potjo v telo).
• anafilaksija (huda alergijska reakcija, ki ogroža življenje)
• akutno odpoved ledvic
• aseptični meningitis
• možganski kapi podobna stanja

Vendar imajo bolniki, ki prejemajo zdravljenje z IVIG, še vedno manj neželenih učinkov in zapletov, povezanih z zdravljenjem, kot bolniki, nastavljeni na plazmaferezo.

Plazmafereza je metoda zdravljenja, pri kateri se iz krvi odstranijo avtoprotitelesa. Kontraindicirana je pri nosečnicah ali hemodinamsko nestabilnih bolnikih.

Plazmafereza se pri neambulantnih bolnikih uvede v 4 tednih od pojava simptomov, pri ambulantnih bolnikih pa v 2 tednih.

Najpogostejši neželeni učinki so hipotenzija, hipokalcemija in trombocitopenija, ki se običajno izboljšajo v 24-48 urah.

Če morajo bolniki opraviti več izmenjav plazme, morajo biti posamezne izmenjave v razmaku 24 ur, da se prepreči padec faktorjev strjevanja krvi.

Prednosti zdravljenja s plazmaferezo vključujejo ponovno vzpostavitev mišične moči, manjšo verjetnost trajne gibalne oviranosti in manj ponovitev bolezni eno leto po prvi epizodi GBS.

Kortikoterapija

Kortikosteroidi niso koristni pri zdravljenju GBS in lahko celo poslabšajo bolnikovo stanje.

Podporno zdravljenje

Pri zdravljenju GBS je bistvenega pomena podporno zdravljenje. Bistveno je preprečevanje globoke venske tromboze. Dajo se heparinski pripravki, enoksaparin.

Učinkovito je tudi obuvanje elastičnih kompresijskih nogavic, dokler bolnik ni sposoben samostojne hoje.

Spremljanje dihanja, pulza in krvnega tlaka je zelo pomemben del zdravljenja bolnika z GBS.

Pri bolnikih, ki jih je treba ventilirati z umetno pljučno ventilacijo, je treba po 2 tednih opraviti traheostomo (odstranitev cevke za dolgotrajno ventilacijo).

Dajo se tudi preprosti analgetiki, kot so paracetamol in nesteroidna protivnetna zdravila, ki pa morda niso učinkoviti pri bolečinah v mišicah.

Za lajšanje bolečine se običajno odločimo za opioidne analgetike. Njihovo dajanje je povezano s številnimi neželenimi učinki, kot so defekacija, zaprtje, motnje v delovanju mehurja in drugi.

Rehabilitacijska terapija se mora osredotočiti na pravilno namestitev okončin, držo in vzdrževanje pravilne prehrane.

Cepljenje je treba opustiti v akutni fazi ali 1 leto po epizodi GBS. Nato se lahko izvaja aktivno cepljenje. Izjema so cepiva, pri katerih obstaja tveganje za nastanek GBS v obdobju po cepljenju.