Zdravljenje adenoma hipofize: zdravila ali operacija?

Zdravstveno zdravljenje zahteva sodelovanje več specialistov, in sicer nevrokirurga, otorinolaringologa (ORL), endokrinologa in radiološkega onkologa.

Učinkovito zdravljenje je sestavljeno iz nevrokirurških posegov, zdravil in obsevanja tumorja ali kombinacije teh metodologij. Cilj zdravljenja je odstraniti tumor in ponovno vzpostaviti ravnovesje telesnih hormonov.

Kirurško zdravljenje

Nevrokirurgija je potrebna zlasti v primerih, ko tumor hipofize pritiska na vidne živce ali če gre za funkcionalni adenom, ki proizvaja velike količine določenih hormonov.

Uporabljata se dva glavna nevrokirurška pristopa.

Endoskopski transnazalni transsfenoidalni pristop

Tumor se odstrani s posebno metodo, pri kateri ni treba opraviti kraniotomije, tj. odpreti bolnikove lobanje. Tumor se odstrani skozi nos in sinuse.

Prednost te operacije je, da med operacijo ni poškodovan noben drug del možganov. Brazgotina je tako majhna, da je komaj vidna.

Omejitve tega postopka so adenomi, ki so preveliki ali preraščajo v okoliške možganske strukture.

Klasični odprti transkranialni pristop (kraniotomija)

Tumor se kirurško odstrani skozi luknjo v lobanji. Postopek je nekoliko bolj tvegan, vendar je edina rešitev za velikanske adenome ali druge zdravstvene kontraindikacije za transkranialni pristop.

Obsevanje

Radioterapija temelji na obsevanju tumorja z visokoenergijskim virom radioaktivnega sevanja. Običajno se uporablja po operaciji za stabilizacijo posteljice po odstranitvi tumorja ali kot samostojen način zdravljenja.

Uporablja se tudi pri ponovnih tumorjih, ki se po kirurški odstranitvi ponovno razrastejo.

Terapevtski učinek in zapleti pri tej obliki zdravljenja niso takojšnji. Potrebna so leta, da začne učinkovati.

Metode radioterapije vključujejo:

Stereotaktična radiokirurgija

Gre za enkratno uporabo tankega radioaktivnega snopa z zelo visoko energijo. S slikovnimi tehnikami se natančno določijo velikost, oblika in prostornina tumorja, ki ga je treba obsevati.

Natančnost takega "reza" je zelo velika, natančna na 1 mm. Prednost je, da je okoliško zdravo tkivo zaščiteno pred sevanjem. V tumor se pošlje visok učinkovit odmerek sevanja, ki ustavi njegovo rast.

Pri tej terapiji se uporablja posebna tehnika, in sicer linearni pospeševalnik, kibernetski nož ali nož gama, ki so na voljo le v nekaterih specializiranih centrih.

Zunanja radioterapija

Pri zunanji radioterapiji se prav tako uporablja radioaktivno sevanje iz linearnega pospeševalnika, vendar se sevanje daje v serijah in v manjših odmerkih.

Celotna serija zdravljenj traja več tednov. Izvaja se ambulantno ali med hospitalizacijo.

Slabost te vrste obsevanja je, da so lahko prizadeti okoliški organi, zdrave celice hipofize in možgansko tkivo ali živci v bližini tumorja.

Radioterapija z modulirano intenzivnostjo (IMRT)

Pri tej vrsti obsevanja so žarki posebej oblikovani tako, da zadenejo čim večji del tumorskega tkiva in obvarujejo okoliške zdrave celice.

Poleg kota žarkov se prilagodi tudi doza, tj. energija in moč v tumorju. Prednost je, da so okoliški organi zaščiteni.

Terapija s protonskim žarkom

Pri tej vrsti obsevanja se uporabljajo pozitivno nabiti ioni, tj. protoni, katerih prednost je, da po zadetku v tarčo hitro izgubijo energijo. Tkivo za tumorjem zato ni prizadeto zaradi močnega sevanja.

Ta metoda zdravljenja še ni splošno dostopna. Bolniki so običajno napoteni v specializirane protonske centre.

Zdravila

Cilj zdravil (tj. zdravljenja z zdravili) je blokirati povečano izločanje nekaterih hormonov ali jih v primeru njihove odsotnosti nadomestiti. Nekatere vrste tumorjev se lahko po ustreznem zdravljenju zmanjšajo.

Zdravljenje prolaktinoma

Prolaktinom je najpogostejši tumor hipofize sploh. Normalna raven prolaktina je od 5-20 ng/ml. Pri prolaktinomu je raven povišana do 150 ng/ml, lahko pa je izjemno povišana do 10.000 ng/ml.

Proizvodnjo prolaktina blokira drug hormon, dopamin, zato se za zdravljenje prolaktinoma uporabljata snovi s podobnim učinkom kot dopamin, in sicer kabergolin in bromokriptin. Po zdravljenju se tumor celo zmanjša do izginotja.

Možni neželeni učinki niso resni in običajno vključujejo zaspanost, omotico, slabost, zamašen nos, bruhanje, drisko ali zaprtje, zmedenost in depresijo.

Zdravljenje prekomerne produkcije ACTH (Cushingova bolezen)

Pri prekomerni proizvodnji ACTH se v telesu spodbudi izločanje hormona kortizola. Zdravilo, ki nadzoruje prekomerno izločanje kortizola iz nadledvičnih žlez, je na primer ketokonazol ali osilodrostat.

Najpogostejši neželeni učinki vključujejo motnje srčnega ritma.

Zdravljenje prekomernega izločanja rastnega hormona (STH)

Za zdravljenje adenomov, ki izločajo STH, so na voljo do tri vrste zdravil.

Prva vrsta je analog somatostatina, kot je oktreotid. Njegov učinek je zmanjšanje proizvodnje rastnega hormona, tumor pa se lahko tudi zmanjša. Vbrizgava se enkrat mesečno.

Obstaja tudi peroralna oblika oktreotida, ki ima podobno učinkovitost. V nekaterih državah še ni na voljo.

Neželeni učinki so slabost, bruhanje, driska, bolečine v želodcu, omotica ali glavobol. Zdravljenje včasih spodbuja nastajanje žolčnih kamnov in lahko poslabša tudi sladkorno bolezen.

Druga vrsta zdravljenja so antagonisti somatostatinskih receptorjev. To v praksi pomeni, da se blokirajo učinki, ki jih ima hormon na telesne celice. Eno takih zdravil je pegvisomant. Njegov resen neželeni učinek je poškodba jeter.

Tretje možno zdravilo so agonisti dopamina, podobno kot pri zdravljenju prolaktinoma.

Nadomeščanje hipofiznih hormonov

Včasih lahko sama rast adenoma povzroči zmanjšano proizvodnjo hormonov ali pa so ravni hormonov nizke zaradi nevrokirurškega posega ali radioterapije.

Desmopresin se na primer uporablja kot nadomestek vazopresina (ADH) v nevrohipofizi.