Jecljanje, jecljanje: kakšni so vzroki zanj?

Jecljanje je govorna motnja, pri kateri je tekočnost govora prekinjena z nehotenim ponavljanjem posameznih zlogov ali besed.

Prekinitve govora lahko spremljajo premori, v katerih oseba ne more izdati nobenega zvoka. Ti premori se imenujejo tudi govorni bloki.

Čeprav jecljanje ni vedenjska ali čustvena motnja, je vključeno v to kategorijo.

Je resna govorna motnja. povzroča velike težave v posameznikovem osebnem življenju, v družbi, v šoli in na delovnem mestu.

V primeru jecljanja ne gre za duševno motnjo. Možgani posameznika, ki jeclja, delujejo povsem normalno.

Prvi znaki jecljanja se pogosto pojavijo že pri predšolskih otrocih, starih od 3 do 5 let. Pojavnost je večja pri dečkih.

Pri 90 % otrok se jecljanje pojavi pred četrtim letom starosti.

Okolje, v katerem otrok odrašča, zlasti družina, ima pomembno vlogo pri nastanku in razvoju te motnje.

Pogost sprožilec je psihološka travma, ki je lahko akutna ali pa traja dlje časa.

Pogosto pa se pojavi tudi pri prirojenih predispozicijah.

Ko se pri otroku nenadoma pojavi jecljanje, gre običajno za dobro opredeljeno čustveno izkušnjo. Izkušnja je običajno negativna, izjema pa ni niti močna čustvena izkušnja, kot je nepričakovana premočna nagrada.

Mednarodni dan ozaveščanja o jecljanju je 22. oktober.

Jecljanje se deli na

začetno (incipientno), ki se pojavlja pri predšolskih otrocih in pri otrocih na prehodu v šolo, med 5. in 7. letom starosti.

Trajno (fiksno), ki se ohranja v celotnem šolskem obdobju, med 7. in 13. letom starosti.

Kronično (trajno), ki traja v mladostništvu in odrasli dobi, od 14. leta starosti dalje.

Vzrok je lahko razvojni in nevrogeni.

Razvojni vzrok jecljanja se pojavi že pri majhnih otrocih in je med najpogostejšimi oblikami.

Nevrogeni vzrok jecljanja je pridobljen s kasnejšim začetkom. Pojavi se pri starejših otrocih, pri ljudeh po poškodbah glave, po kapi ali po poškodbi možganov.

Povzročijo jo lahko tudi uporaba drog, zdravil ter psihološke in čustvene travme.

Razvojni vzrok jecljanja

• Najpogostejši vzrok, do 88 % primerov, so neugodne družinske okoliščine
• sprememba v komunikacijskem okolju
• prihod in rojstvo novega družinskega člana
• sprememba prebivališča
• Ločitev otroka od družine, tudi začasna, lahko povzroči to stanje.
• Strah

Pomembno vlogo pri nastanku jecljanja ima tudi prirojena nagnjenost, ki je verjetno posledica hudega stresa ali psihološke travme.

Pri tem sodelujejo tudi dednost, manjše poškodbe možganov, manjše nepravilnosti v razvoju možganov in okolje.

Psihološki vzroki za jecljanje

S psihološkega vidika je lahko vzrok za nenaden pojav jecljanja:

• napad živali
• hospitalizacija otroka
• smrt bližnjega družinskega člana (starša, starega starša, najljubšega družinskega člana)
• prometna nesreča
• padec z višine
• pa tudi močna čustvena izkušnja, npr. razpakiranje darila

Kako preprečiti jecljanje

• Otroka ne prestrašite.
• Ne pritiskajte nanj s strahom, na primer pred prihodom hudiča.
• Izogibajte se ravnanju v situacijah, ki bi lahko na otroka psihološko vplivale in ga prizadele, npr. zaklepanje v temno sobo, kaznovanje z mrzlo prho.
• Otroka ne silite, da bi naredil nekaj, česar se zelo boji.
• Ne govorite tako, da bi se otrok ustrašil. ne dovolite otroku gledati grozljivk. izogibajte se nenadnim glasnim zvokom, ki bi otroka lahko prestrašili.

Dejavniki tveganja za jecljanje

• razvojni zaostanki v otroštvu
• genetska nagnjenost, če je jecljanje v družini
• stres v družini

Jecljanje se kaže med aktivnim sporazumevanjem, ki se najbolj poslabša pri koncentraciji.

Jecljanje poslabšajo vznemirjenje, tesnoba, utrujenost, stres, pritisk, psihična obremenitev, nastopanje pred občinstvom in tudi zmanjšanje samospoštovanja.

Veliko manj izrazito je pri branju.

Najmanj verjetno je, da se jecljanje pojavi pri šepetanju ali petju.

Večina oseb z jecljanjem govori tekoče brez jecljanja, ko se pogovarjajo sami s seboj ali ko pojejo.

Simptomi se razlikujejo in so odvisni od resnosti motnje.

• Blažja oblika se kaže s ponavljanjem prvih zlogov ali soglasnikov, včasih z raztegovanjem.
• Pri zmerni obliki so prisotni tudi krči na začetku, raztezanje in ponavljanje zlogov. Včasih so prisotni tudi gibi obraznih mišic, trupa, rok in glave.
• Pri hudi obliki je govor moten, krči na začetku besed pa so zelo močni, tako da jih ni mogoče premagati.

Jecljanje ima tri skupine simptomov

Disfluenca - nerazločen govor

• Pri jecljanju se pojavlja vrsta disfluence, ki se kaže kot
  • ponavljanje besed - vidim avto, avto
  • Ponavljanje besed
  • ponavljanje zlogov
  • Ponavljanje besed z enim zlogom
  • Dolgi zlogi
  • Podaljševanje samoglasnikov
  • Blokiranje ali ustavljanje v stavku - tihi premori
  • Prekinitev v besedi
  • Besedni preobrati in popravki stavkov

Prevelik mišični napor

• Govorne težave lahko spremljajo
  • hitro mežikanje z očmi
  • tresenje ustnic
  • obrazni tiki
  • drgetanje glave
  • stiskanje pesti
  • rdečica
  • Potenje

Duševna napetost

• Pojavlja se z:
  • Notranji nemir
  • frustracija
  • strah pred govorjenjem
  • izogibanje komunikacijskemu vedenju (izogibanje klicem, telefonskim pogovorom, raje pošiljanje besedilnih sporočil ali elektronske pošte)

Toni, kloni in tonokloni

Toni, kloni in toni ovirajo resno komunikacijo.

Pridružujejo se jim

• nenaravni izrazi obraza
• trzanje glave in telesa ter tiki.
• otrok neredno diha, včasih z znaki krčev
• rdečica na obrazu
• znojenje
• hiter pulz

Pogosto se pojavi logofobija, ki je strah pred govorjenjem.

Pri sporazumevanju s simptomi jecljanja se srečujemo z:

• Tonična oblika jecljanja - kaže se s pritiskom na začetku zloga besede. Pritisk je lahko tako močan, da besede ne izgovorimo.
• Klonična oblika - zanjo je značilno ponavljanje zlogov na začetku besede. Pri hudi obliki se lahko ponavljanje pojavi tudi na sredini besede.
• Tonično-klonična oblika je najpogostejša oblika in je kombinirana s tonično in klonično obliko.

Kaj se zgodi pri jecljanju?

Pri jecljanju pride do nehotenega krčenja dihalnih mišic, mišic glasilk in artikulacijskih mišic.

Pri jecljanju se pojavljajo:

moteno dihanje

Posameznik, ki jeclja, nesorazmerno porablja iztisni tok zraka.

Nekatere osebe s toničnim jecljanjem izdihnejo zrak, preden ustvarijo zvok, in dokončajo besedo le s preostankom zraka.

Drugi izdihujejo zrak med premagovanjem besedne ovire, ko govorijo z jecljanjem.

Dihanje pri otrocih v mirovanju je normalno, povsem fiziološko. Takoj ko želi nekaj povedati, pride do spremembe v izdihanem zračnem toku.

Motnje pri fonacijskih gibih

Motnja proizvajanja glasu, ki je posledica motnje v fonatornih gibih grla.

Močno in krčevito proizvajanje glasu povzroči poškodbe glasilk zaradi prekrvavitve in otekanja sluznice, kar povzroči hkratno motnjo glasu.

Simptomi jecljanja na kratko

• Težave z začetkom besed in stavkov
• Podaljševanje besed, samoglasnikov v besedi
• ponavljanje samoglasnikov, besed, zlogov
• Premori v besedi, zaradi katerih se beseda pretrga
• Dodajanje besed v govor, npr. "ahem", v pričakovanju težav pri izgovarjanju naslednje besede
• pretirana napetost ali gibanje obraza, zgornjega dela telesa
• tesnoba med govorjenjem
• nezmožnost učinkovitega sporazumevanja

Primeri

• Dodajanje zvokov - ehm, ajaaj ...
• ponavljanje celotnih besed - jabolko, jabolko na mizi
• Ponavljanje besednih zvez - ona je - ona je stara 8 let
• Spreminjanje besed med sporazumevanjem v stavku - bil sem ... odšel sem
• Nedokončanje misli - ime.... pozabljanje imen

Celovita in temeljita diagnostika je bistvenega pomena za načrtovanje zdravljenja.

Otrok bo opravil preiskave, kot so:

• foniatrični - obravnava motnje glasu, govora in sluha
• logopedija - pregled izgovarjave, izražanja, jezikovnih spretnosti, razumevanja govora
• nevrološki - pregled in diagnostika nevroloških motenj
• psihološki - pregled osebnosti, intelekta, spomina, pozornosti
• v nekaterih primerih
  • internistični pregled, med katerim se ugotovi splošna anamneza posameznika, njegovo zdravstveno stanje ter predhodne bolezni, poškodbe, operacije, ki so lahko povzročile jecljanje
  • rehabilitacijski pregled
  • psihiatrični pregled

Pri diagnosticiranju in ocenjevanju jecljanja (disfluence) se ocenjuje naslednje:

• pogostost pavz, ki so opazne pri jecljanju
• Kvalitativno se znaki pavz lahko kažejo z nefiziološkimi simptomi, kot so prisilne pavze zaradi krčev (neprostovoljnih mišičnih kontrakcij), pretiran govorni napor ali govor, ki je slišno drugačen
• Lokalizacija pavz
• trajanje pavz

Jecljanje se najpogosteje pojavi pri otrocih, starih od 2 do 7 let.

Pri otrocih, mlajših od 4 let, se jecljanje pojavi v 80-90 % primerov.

Napreduje počasi in postopoma ali pa se začne nenadoma.

Najpogostejša manifestacija je postopno ponavljanje začetnega soglasnika, ponavljanje prve besede, ne da bi se otrok zavedal, da jo ponavlja.

Sčasoma postane govorna motnja pogostejša in bolj moteča.

Jecljanje sčasoma izgine pri 65-85 % otrok.

Včasih postane jecljanje kronično in se ohrani v odrasli dobi. Lahko zmanjša samospoštovanje.

Jecljanje močno vpliva na osebnost jecljajočega in pogosto vodi v pasivnost in socialno izolacijo.

Govorne blokade lahko privedejo osebo do kompleksa manjvrednosti, sovraštva do samega sebe in depresije.