Hiperopija, daljnovidnost: Zakaj se vid na blizu poslabša?

Daljnovidnost je prirojena in dedna refrakcijska napaka očesa, za katero je značilen slabši vid na blizu.

Videnje oddaljenih predmetov ni problematično.

Človek se rodi s to napako. Postopoma, ko se oko razvija in raste, se napaka popravi. V približno 6 % primerov ostane v višji stopnji. Če je ne zdravimo, lahko povzroči mežikanje in otopelost.

Hiperopijo imenujemo tudi hipermetropija ali daljnovidnost.

Človeško oko se razvije in zraste šele v 5. do 6. letu življenja. Po rojstvu ima novorojenček nepopolni vid, ki mu ne omogoča jasnega vida. Vse, kar je oddaljeno več kot 25 cm, vidi zamegljeno.

V 2. mesecu začne spremljati predmete pred seboj in obračati svoj vid ter ga fiksirati. V tem obdobju tudi občasno mežikanje ni nič izjemnega. Sodelovanje obeh oči se izpopolni šele okoli 6. meseca. Takrat začne zaznavati prostorsko.

Binokularni vid in združevanje obeh slik v eno celoto se najbolj razvijeta v prvem letu. Nato se vidne funkcije izboljšujejo. To se nadaljuje do 5.-6. leta življenja.

Rast očesa je pomembna do pubertete, tj. do približno 14. leta starosti. Nato se upočasni in oko zraste za približno 0,1 mm na leto.

Novorojenčkovo oko je v sprednji in zadnjični dolžini približno 18 mm, pri treh letih starosti pa v povprečju 23 mm.

Kaj je refrakcijska napaka?

To ni bolezen.

Refrakcija očesa označuje razmerje med optično refrakcijo očesa in anteroposteriorno dolžino očesa. Emetropično oko je oko, ki dobro vidi. To zagotavlja, da svetloba konvergira v očesu in na mrežnici tvori ostro sliko.

Ametropija pa je stanje, pri katerem slika konvergira pred ali za mrežnico. Zaradi tega se na mrežnici ne oblikuje ostra slika.

Refrakcijske napake se delijo na sferične (kratkovidnost in daljnovidnost) in asferične(astigmatizem).

Za kratkovidnost je značilno, da se svetlobni žarki združujejo pred mrežnico. V tem primeru se napaka popravi z razpršilnimi ali konkavnimi lečami.

Pri daljnovidnosti se svetlobni žarki zlivajo za mrežnico in se popravljajo s konveksnimi (izbočenimi) lečami.

Za astigmatizem je značilna neenakomerna ukrivljenost optičnih elementov. Za korekcijo se uporabljajo cilindrična stekla.

Kako se deli daljnovidnost?

Daljnovidnost delimo na latentno in manifestno. Latentna daljnovidnost je tista, ki se v otroštvu ne pokaže. Akomodacijsko območje očesne leče zadostuje za korekcijo in ne obremenjuje toliko očesa.

Manifestna se kaže s povečanim naporom akomodacije, ki preobremeni ciliarne mišice.

Ciliarne mišice spremenijo prostornino leče, kar povzroči spremembo polmera ukrivljenosti. Leča je elastična in sprememba prostornine zagotavlja izostritev slike na mrežnici.

Tabela prikazuje porazdelitev daljnovidnosti

V obdobju otroštva se daljnovidnost morda ne kaže. Vendar je odvisna od obsega. Tudi v tem pogledu se pozneje razdeli.

Delitev daljnovidnosti glede na stopnjo:

1. Blaga daljnovidnost, pri kateri je dioptrijski razpon od +0,25 D do 3,0 D.
2. Srednja daljnovidnost, kjer so vrednosti od +3,25 D do +6,0 D.
3. Visoka daljnovidnost za vrednosti nad +6,25 D
   • huda napaka nad +9,25 D pomeni slabši vid na blizu in daleč

V večini primerov je vzrok daljnovidnosti aksialna napaka. To pomeni, da je oko krajše v sprednji in zadnji ravnini, zaradi česar se svetlobni žarki združujejo za mrežnico.

Slika je na mrežnici neostra in zamegljena.

Oko je običajno krajše za največ 2 mm, kar povzroči refrakcijsko napako manjšo od +6 D.

Skrajšanje očesa je običajno posledica zaostale rasti. V drugih primerih je daljnovidnost posledica povečane debeline leče. V tem primeru se imenuje tudi fiziološka daljnovidnost.

V nekaterih primerih so lahko vzrok tudi druge bolezni, npr:

• vnetje očesa
• odstop mrežnice
• travma
• tumor na zadnji strani očesa, ki pritiska na oko
• afakija ali odsotnost očesne leče
• sladkorna bolezen kot sekundarni vzrok

Hipermetropija je pri ljudeh prisotna že od rojstva. Sčasoma izgine, če pa se ohrani, se kaže kot slabši vid bližnjih predmetov.

Otežuje branje, pa tudi gledanje televizije. nasprotno, dokler ni prisotna huda stopnja, so oddaljeni predmeti dobro vidni.

Otroško oko in oko v mladosti se zelo dobro akomodirata. Majhna razlika nekaj dioptrij morda sploh ni opazna. Latentna oblika se v otroštvu običajno dobro popravi, v odrasli dobi pa lahko povzroča manjše težave.

Okoli 45. leta starosti se pri vseh razvije presbiopija (daljnovidnost).

Preberite tudi.

Presbiopija se pogosteje pojavi pri osebah, ki so trpele za daljnovidnostjo že pred 40. letom starosti. Nasprotno jo lahko tisti z miopijo pričakujejo pozneje ali v manjši meri.

Simptomi in s tem povezane težave pri daljnovidnosti:

• težave pri branju, slikanju
• težave s fino motoriko
• večja utrujenost
• glavobol
• utrujenost oči
• rdečica oči
• težave z osredotočanjem in ostrenjem pri branju
• pogosto mežikanje
• mežikanje
• pekoče in rezajoče oči
• mežikanje v otroštvu
• slabost

Zgodnje prepoznavanje daljnovidnosti pri otrocih

Ne le daljnovidnost, temveč tudi druge okvare vida povzročajo zapoznel psihomotorični razvoj. Daljnovidnost nad +3,50 D kaže na povečano tveganje za kognitivne in motorične okvare v otroštvu.

Starši z obstoječimi okvarami vida morajo biti še posebej pozorni.

Pri šoloobveznih otrocih je vzrok za problematično učenje, slabšo učinkovitost. Otrok dela napake pri branju in pisanju.

Pri majhnih otrocih in predšolskih otrocih lahko opazimo:

• pogostejše mežikanje in napenjanje oči
• mežikanje
• zapiranje enega očesa
• mežikanje
• približevanje predmetov, igrač, knjig očem
  • to zmanjša razdaljo in poveča predmet
• pri risanju in slikanju nagibanje glave bližje podlogi
• nagibanje glave
• večja utrujenost pri opravljanju nalog od blizu
• hitrejša izguba zanimanja za knjige ali pobarvanke
• zmanjšana koncentracija, pomanjkanje zbranosti ali nemir in raztresenost
• težave s fino motoriko
• sedenje bližje televizorju
• spotikanje in trkanje v predmete
• pritoževanje nad glavoboli

V otroštvu je daljnovidnost pogosto spregledana. V večini primerov se starši težave zavedajo šele v šolskem obdobju. Zato je v predšolskem obdobju zelo pomembno redno in temeljito preverjanje vida.

Zdravnik za otroke in mladostnike opravi osnovni test ostrine vida z uporabo optotipov kot preprostih testov. V primeru neskladij je potreben očesni pregled.

Pregledi vida se izvajajo po rojstvu otroka, pri 3, 6, 12 in 18 mesecih ter pri treh letih, nato pa vsaki dve leti.

Oftalmolog (očesni zdravnik) lahko opazi tudi bolj razvito ciliarno mišico, ki pomaga pri akomodaciji očesne leče. Običajno je prisotna ožja zenica ali onoftalmos (pogreznjeno oko v orbito), poveča se tudi znotrajočesni tlak. Prisotne so tudi manifestacije na makuli (rumena pega) ali papili optičnega živca (izvid optičnega živca), spremembe žil.

Preiskavo opravimo s pomočjo oftalmoskopa, optotipa, refraktometra.

Med preiskavo se izklopi sposobnost akomodacije leče (cikloplegija). Cikloplegiki izklopijo akomodacijo in tudi razširijo zenico. Dajo se v obliki očesnih kapljic.

V primeru nižje stopnje je v otroštvu morda sploh ne odkrijemo. Do poslabšanja vida zato pride šele v odrasli dobi.

Če gre za hujšo obliko, lahko otrok kaže zmanjšano zanimanje za knjige ali risanje in slikanje. Sedi bližje televiziji. Problematične so tudi druge dejavnosti na manjših razdaljah in fine motorične sposobnosti.

Pogosteje mrka, mrka, zapira eno oko ali nagiblje glavo. Otrok se pritožuje nad glavoboli in povečano utrujenostjo oči, ki so krvaveče.

V šolski dobi se srečujemo s problematičnim učenjem, otrok dela napake pri branju in pisanju.

Pri starosti približno 45 let odrasli človek naravno izgubi ostrino vida. To imenujemo presbiopija (daljnovidnost). V tem primeru se daljnovidnost pojavi prej.