Zdravljenje možganskega edema, zdravila in kirurgija

Zdravljenje možganskega edema je osredotočeno na zdravljenje osnovnega vzroka in drugih življenjsko nevarnih zapletov. Vključuje hiperventilacijo, osmoterapijo, diuretike, kortikosteroide in kirurško dekompresijo.

Zdravljenje možganskega edema ima dva cilja: preprečiti nadaljnjo škodo, ki jo povzroča možganski edem, in popraviti škodo, ki jo je že povzročil edem zaradi pritiska.

Popravljanje začetne in trajne škode vključuje odpravljanje presnovnih motenj, nadzor hipertenzije, odstranjevanje intrakranialnih lezij ali shunting hidrocefalusa, odvisno od vzrokov možganskega edema.

Osmoterapija

Najhitrejše in najučinkovitejše sredstvo za zmanjšanje količine vode v tkivih in možganih je osmoterapija.

Osmotska terapija je namenjena odstranjevanju vode iz možganov s pomočjo osmotskega gradienta, poleg tega pa zmanjša viskoznost krvi. Te spremembe zmanjšajo intrakranialni tlak in povečajo pretok krvi skozi možgane.

Najpogosteje uporabljeno osmotsko sredstvo je manitol. Vsi mehanizmi, s katerimi manitol zmanjšuje intrakranialni tlak, še niso jasni.

Predvideva se, da manitol zmanjša skupni volumen možganov z zmanjšanjem vsebnosti vode in zmanjša volumen krvi z vazokonstrikcijo (zožitvijo krvnih žil).

Manitol lahko izboljša možgansko perfuzijo tudi z zmanjšanjem gostote ali spremembo razmerja med rdečimi krvničkami in plazmo v krvi. Manitol ima lahko tudi zaščitni učinek pred biokemičnimi poškodbami možganov.

Manitol je najprimerneje dajati v manjših odmerkih. Na ta način dosežemo zadosten učinek. Manjša je tudi verjetnost pojava hiperosmolarnih zapletov, o katerih so poročali pri pogostem dajanju velikih odmerkov.

Dolgotrajno dajanje manitola ima neželene učinke, kot je elektrolitsko neravnovesje. Neželeni učinki lahko odtehtajo njegove koristi, zato jih je treba skrbno spremljati.

Zdravstvena nega bolnika, ki prejema manitol, zahteva poleg nevrološkega pregleda tudi skrbno spremljanje elektrolitov, skupno tekočinsko ravnovesje in spremljanje razvoja kardiopulmonalnih zapletov.

Diuretiki

Osmotski učinek manitola lahko podaljšamo z uporabo diuretika. Takšen diuretik je npr. furosemid.

Odvečna tekočina, ki se sprosti iz možganskih tkiv, se s temi sredstvi hitro izloči iz telesa.

Kortikosteroidi

Kortikosteroidi zmanjšujejo intrakranialni tlak, zlasti pri vazogenem edemu.

Manj učinkoviti so pri citotoksičnem edemu. Niso priporočljivi pri zdravljenju edema sekundarnega izvora, npr. ishemične kapi ali možganske krvavitve.

Zelo učinkovita sta pri edemu, ki ga povzroča kronični meningitis, in pri akutnem bakterijskem meningitisu pod antibiotično zaščito.

Glukokortikoidi se pogosto uporabljajo tudi pri zdravljenju malignih možganskih tumorjev, bodisi primarnih bodisi sekundarnih, kot dodatna kemoterapija pri nekaterih tumorjih CNS in perioperativno pri možganskih operacijah.

Otekanje okoli možganskih tumorjev, zlasti okoli možganskih metastaz, se zelo hitro in dramatično odzove na zdravljenje z velikimi odmerki deksametazona.

Hiperventilacija

Nadzorovana hiperventilacija z umetno pljučno ventilacijo pomaga zmanjšati povišan intrakranialni tlak.

Možganske krvne žile so najbolj občutljive na spremembe arterijskega ogljikovega dioksida in se ob njegovem zmanjšanju začnejo krčiti.

Intrakranialni tlak začne padati v nekaj minutah po začetku hiperventilacije. Čeprav puferski mehanizmi likvorja in zunajcelične tekočine kmalu povrnejo pH na normalne vrednosti ogljikovega dioksida, lahko ugoden učinek traja več ur.

Pomembno je vestno spremljanje učinkov ventilacije z analizo krvnih plinov in rentgenskim slikanjem prsnega koša (RTG). Parcialni tlak ogljikovega dioksida ne sme pasti pod 25 mmHg.

Na tej točki bo samo vazokonstrikcijski učinek hipokarbije (nizke ravni ogljikovega dioksida) povzročil hipoksijo (pomanjkanje kisika) in celice se bodo poškodovale zaradi ishemije.

Kirurško zdravljenje

Kirurško zdravljenje je priporočljivo pri obsežnih edemih z življenjsko nevarnimi spremembami možganov.

Začasna ventrikulostomija je umetna vzpostavitev komunikacije med možganskimi prekati. Izvede se za lažji odtok likvorja. Uporablja se predvsem za zdravljenje edema pri hidrocefalusu.

Kraniektomija je invaziven nevrokirurški poseg. Z njo se odstrani del lobanjske sklede, da se naredi prostor za otekle možgane in zmanjša pritisk v lobanji. Odstranjena kost se namesti v kostno banko. Ko se stanje popravi, se vrne bolniku.

Ta postopek lahko hitro prepreči poslabšanje stanja in reši bolnikovo življenje.

S kirurško odstranitvijo sprememb, ki so odgovorne za možganski edem, na primer tumorja, se prav tako pozdravi edem, ki ga te spremembe povzročajo.

Druge metode podpornega zdravljenja vključujejo:

1. ekstraventrikularna drenaža likvorja, kot je ventrikuloperitonealna drenaža. S tem se ustvari povezava med možganskimi ventrikuli in trebušno votlino.
2. Izogibanje naporom in kašlju, saj prizadetost trebušnih mišic poveča tudi intrakranialni tlak v lobanji.
3. Povzročanje paralize pri intubiranih bolnikih izboljša bolnikovo toleranco do intubacije.
4. Vzdrževanje položaja z ravnim vratom in dvignjeno glavo spodbuja boljšo možgansko cirkulacijo in olajša odvajanje tekočine iz glave.
5. Povzročanje hipotermije, tj. znižanje telesne temperature in s tem upočasnitev možganske presnove. Ta terapija se uporablja le nekaj dni, saj je bolnik zaradi dolgotrajne hipotermije dovzeten za sistemske okužbe in nizek krvni tlak.