Zdravljenje depresivne motnje, depresija: jo je mogoče pozdraviti? + Psihoterapija

Terapija depresivne epizode poteka v več fazah.

Po uspešnem obvladovanju prve, bolj akutne faze, bolnik preide na vzdrževalno zdravljenje. Takšna shema preprečuje pogoste in zgodnje ponovitve depresije, tj. vrnitev akutne faze bolezni.

Terapevtska strategija se ne razlikuje glede na to, ali je depresija blaga, zmerna ali huda.

Prej se upoštevajo simptomi depresije, osebnost bolnika, starost, sočasne bolezni in pojav neželenih učinkov.

Navedene so faze načrta zdravljenja depresije, vendar so meje med posameznimi fazami pogosto zabrisane:

1. Akutna faza zdravljenja - To je obdobje od 6 do 12 tednov, dokler ni dosežena remisija.
2. Nadaljevalna faza zdravljenja - Ta traja vsaj 1 leto.
3. Faza vzdrževanja - To se imenuje tudi timoprofilaksa. Po 5 letih se lahko prekine.
4. Popolna remisija bolezni

Z upoštevanjem zgoraj navedenih dolžin posameznih faz zdravljenja lahko tveganje za ponovitev bolezni zmanjšamo za do 70-80 %.

Večino antidepresivov indicira, predpiše in spremlja njihovo učinkovitost specialist psihiater.

Splošni zdravnik za odrasle lahko predpiše triciklične (TCA) in tetraciklične (TeCA) antidepresive ter selektivne zaviralce ponovnega privzema serotonina (SSRI).

Zaviralci ponovnega privzema monoaminov (timoleptiki)

V to široko skupino zdravil spadajo triciklični (TCA) in tetraciklični (TeCA) antidepresivi. Njihovo glavno delovanje je neselektivno zaviranje ponovnega privzema nevrotransmiterjev, zlasti serotonina, noradrenalina in dopamina. So med prvimi antidepresivi.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja so bili na vrhu seznama zdravil za zdravljenje depresije. V sodobni medicini so bolj druga izbira za SSRI.

Timoleptiki 1. generacije

Sem spadajo aktivacijski triciklični antidepresivi. Glavna predstavnika sta nortriptilin in dosulepin. Delujejo kot zaviralci ponovnega privzema noradrenalina in dopamina, vendar niso primerni pri zdravljenju akutne faze depresije.

Njihov terapevtski učinek je izboljšanje razpoloženja in razjasnitev mišljenja. Prinašajo povečano tveganje za samomorilno miselnost. Primerni so za bolnike, ki so depresivni in nimajo diagnosticirane samomorilne miselnosti.

Timoleptiki 2. generacije

Prednost te skupine antidepresivov je šibkejši antiholinergični učinek v primerjavi s prejšnjo skupino. Zato so tudi primernejši za polimorbidne in starejše bolnike. Predstavniki te skupine zdravil so dibenzepin, maprotilin, mianserin, viloksazin in trazodon.

Neželeni učinki se pogosto pojavijo pred pričakovanim terapevtskim učinkom. Ti vključujejo kserostomijo (suha usta), motnje ostrine vida, motnje uriniranja, zaprtje in pospešen srčni utrip (tahikardijo). Redkeje se lahko pojavijo omotica, zmedenost, zmedenost, zaspanost in hipotenzija.

Timoleptiki 3. generacije

V to skupino spadajo najpogosteje uporabljeni antidepresivi. Mehanizem delovanja je zaviranje ponovnega privzema le enega od treh monoaminov.

Zavirajo ponovni privzem serotonina (SARI, SSRI), noradrenalina (NARI) ali samo dopamina (DARI).

Selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI)

To so antidepresivi prve izbire. Mednje spadajo zdravila, kot so citalopram, escitalopram, fluoksetin, fluvoksamin, paroksetin in sertralin.

Ena od prednosti je, da se lahko uporabljajo v nosečnosti. Imajo majhen teratogeni učinek, tj. tveganje za okvaro ploda.

Slabost je, da so bolniki z nezdravljeno hipotirozo odporni na zdravljenje s SSRI.

Antagonisti in zaviralci ponovnega privzema serotonina (SARI)

To so antidepresivi z dvojnim serotoninskim delovanjem. Blokirajo serotoninske receptorje in zavirajo tudi njegov ponovni privzem. Predstavnik te skupine je trazodon, ki ima sedativni učinek in deluje tudi proti anksioznosti.

Selektivni zaviralci ponovnega privzema noradrenalina (NARI)

V tej skupini antidepresivov je glavni predstavnik zdravila reboksetin. Ima stimulativni učinek. Izboljšuje simptome, kot so nezanimanje, demotivacija in depresija. Njegova prednost je, da ne deluje kot pomirjevalo in zato ne povzroča depresije.

Je zelo varno zdravilo z vidika interakcij z zdravili. Pri morebitnem predoziranju ni nevarno.

Timoleptiki četrte generacije

Sem spadajo antidepresivi, ki imajo dvojno delovanje. Njihov mehanizem delovanja je zaviranje ponovnega privzema serotonina in noradrenalina (SNRI). Druga skupina so zaviralci ponovnega privzema dopamina in noradrenalina (DNRI).

V skupino SNRI spadata venlafaksin in milnacipran. To sta razmeroma sodobna antidepresiva. Velika prednost venlafaksina je hiter začetek terapevtskega učinka, v 1 tednu.

Hitro delovanje antidepresiva izboljša bolnikovo sodelovanje in tako poveča možnost za dosego popolne remisije bolezni.

Antidepresivi, ki neposredno vplivajo na receptorje

Mianserin ima poleg antidepresivnega učinka tudi anksiolitično (proti tesnobi), sedativno (proti nespečnosti) in analgetično (protibolečinsko) delovanje.

Pri bolnikih, ki jemljejo SSRI, se lahko pojavijo spolne motnje. Mianserin lahko to motnjo izboljša.

Tudi mitranzapin ima dvojni učinek, vendar ne deluje proti bolečini kot mianserin.

Zaviralci biološke razgradnje

Mednje spadajo antidepresivi, kot sta trailcipromin ali moklobemid. Indicirani so pri blagi in atipični depresiji. Imajo manj neželenih učinkov kot triciklični antidepresivi.

Tranilcipromina ne priporočamo pri bolnikih z odvisnostjo od alkohola, pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo in pri osebah, starejših od 65 let.

Moclobemid pa je zelo učinkovit pri depresiji pri starejših. Izboljša kognitivne funkcije in jasnost misli.

Psihoterapija in podporna psihoterapija

Psihoterapija je sestavni del zdravljenja depresije.

Ne bolniki ne terapevti ne smejo podcenjevati pozitivnega učinka zaupnega pogovora. Bolnik se lahko pogovori z nepristransko osebo in tako sprosti težke misli.

Psihoterapija naj bi v rednih srečanjih trajala vsaj 6-8 tednov, najbolje pa do 4 mesecev, dokler se simptomi depresije ne izboljšajo.

Nedavne študije jasno potrjujejo, da je najboljši učinek zdravljenja pri kombinaciji psihoterapije in antidepresivov.

Podpora psihoterapiji je podpora bolnika z depresijo s strani njegovih bližnjih in okolja.

Bolnik z depresijo potrebuje prijaznost, razumevanje, poslušanje, spodbujanje k doseganju realnih ciljev in priznavanje vsakega uspeha pri njegovem napredku.