Artritis: kakšni so simptomi nalezljivega ali nenalezljivega artritisa?

Artritis je vnetna bolezen sklepov. Beseda izhaja iz grške besede arthro (sklep) in itis (končnica, ki označuje vnetje). Vnetje povzroča poškodbe sklepov, kar se kaže v neprijetnih simptomih bolezni.

Vzrok artritisa je torej vnetje in ne degenerativna poškodba ali obraba sklepa. To imenujemo artritis. Artritis delimo na infekcijski in neinfekcijski. Posledično ločimo več oblik te bolezni.

Poznamo naslednje oblike artritisa:

• Osteoartritis
• revmatoidni artritis kot avtoimunska bolezen
• psoriatični artritis, ne glede na to, ali gre za avtoimunski vzrok ali ne
• ankilozirajoči spondiloartritis, tj. bolezen Bechterew
• juvenilni idiopatski artritis, tudi avtoimunski vzrok
• protin, znan tudi kot rahitis, presnovni vzrok
• septični artritis, tj. infekcijsko vnetje sklepa
• reaktivni artritis, vnetje sklepa po drugi okužbi v telesu (revmatoidni artritis, na primer po tonzilitisu)
• borelijski artritis se pojavi po ugrizu klopa, kot zaplet borelioze

Druga metoda artritis deli glede na to, ali je prizadet eden ali več sklepov. Strokovno se to imenuje monoartritis (bolezen enega sklepa) in poliartritis (prizadetost več sklepov).

Nato lahko artritis označimo glede na to, kateri sklep je prizadet, in sicer

• koxitis, vnetje kolčnega sklepa
• gonitis, vnetje kolenskega sklepa
• omartritis, vnetje komolca

Neinfektivni artritis

Neinfekcijski artritis je vnetje sklepa, ki lahko nastane zaradi avtoimunskih procesov. To pomeni, ko imunski sistem iz patoloških razlogov napade lastna tkiva. V tem primeru gre za mehka tkiva, kot so mišice, kite, hrustanec in sklepi.

Revmatoidni artritis je ena od avtoimunskih bolezni. Podobno velja za psoriatični artritis. Pri otrocih se ta oblika imenuje juvenilni idiopatski artritis. Med nenalezljive oblike artritisa spada tudi Bechterejeva bolezen.

Tudi protin je bolezen, ki prizadene sklepe. uvršča se med neinfektivne bolezni. Neinfektivno vnetje je vnetje, ki ga ne povzroči tuji patogen, tj. okužba, bodisi bakterija bodisi virus.

Več informacij o bolezni protin v posebnem članku.

Osteoartritis

Ta najpogostejša oblika artritisa prizadene vse prosto gibljive sklepe.

Na primer kolena, kolčne sklepe, pa tudi sklepe prstov in zapestja. Natančen vzrok ni povsem razjasnjen. Vendar negativno vplivajo preobremenjenost, genetska nagnjenost ali starost.

Najpogosteje se pojavi v starejših letih, in sicer po 65. letu starosti.

Dejavniki tveganja za osteoartritis:

• Starost že pri 40 letih
• družinska anamneza
• genetska nagnjenost
• prekomerna telesna teža, debelost
• preobremenitev sklepa, na primer teniški komolec
• poškodbe sklepov
• pogostejše pri ženskah po menopavzi
• pri moških, mlajših od 45 let, je pojavnost pogostejša

revmatoidni artritis

Revmatizem je avtoimunska sistemska vnetna bolezen.

Prizadene mehke strukture, kot so mišice, kite in celo sklepe. pogostejša je pri ženskah. starostni razpon, ki ga prizadene, je precej širok, od 30 do 60 let.

Hude oblike te bolezni prizadenejo oči, pa tudi pljuča ali krvne žile in srce.

Preberite tudi: Revmatoidni artritis.

Psoriatični artritis

Psoriatični artritis je avtoimunska bolezen, ki je kronična in se pojavlja pri ljudeh z luskavico. pojavlja pa se v približno 40 odstotkih primerov.

Prizadene v enaki meri ženske in moške.

Juvenilni idiopatski artritis

Oznaka juvenilni določa, da je bolezen povezana z otroštvom. Juvenilne bolezni so tiste, ki so se razvile pred 16. letom starosti. V nasprotnem primeru jih lahko označimo kot otroški idiopatski artritis.

Juvenilni = mladostniški, nezrel.

Beseda idiopatski dodatno pojasnjuje, da vzrok zanj ni natančno znan. V bistvu pa gre za avtoimunsko bolezen, ki je kronična in prispeva k poškodbam sklepov in invalidnosti.

Infekcijske oblike artritisa

Kar zadeva infekcijske oblike artritisa, gre lahko za vnetje, ki ga povzročijo streptokokne bakterije ali virus. To so različne virusne bolezni, kot sta virus herpesa ali virus hepatitisa B. Okužba lahko pride v sklep med odprto poškodbo ali iz okolja, na primer skozi krvni obtok.

Revmatoidni artritis ima podobno ime kot revmatoidni artritis. Vendar gre za različni bolezni, zlasti glede vzrokov. Sprožilec je predhodna bakterijska okužba v telesu. Sicer pa se ti artritisi imenujejo tudi reaktivni.

Vključujejo vnetja sklepov, ki prizadenejo sklepe neposredno, tj. septični artritis, pa tudi vnetja, ki nastanejo kot posledica okužbe v drugem delu telesa, kot so zapleti tonzilitisa ali borelioze.

Vzrok bolezni v sklepu je v tem primeru vnetje. To lahko nastane po nenalezljivi ali nalezljivi poti. Pri artritisu je tudi dejavnik tveganja:

• dednost
• genetska nagnjenost
• hormonske motnje
• nepravilen način življenja
• prevelika psihična obremenitev, tj. stres
• alergije
• pogoste bakterijske ali virusne okužbe
• oslabljena odpornost
• sladkorna bolezen
• jemanje nekaterih zdravil, kot so kortikosteroidi (za astmo)
• rak .

Vnetje lahko nastane tudi zaradi prevelikih telesnih naporov ali zaradi visoke starosti. Včasih imajo težave tudi ljudje s prekomerno telesno težo, vendar ta povezava ni vedno neposredno potrjena.

Pri infekcijskem artritisu so ogrožene okužbe, ki izvirajo iz drugega dela telesa, prenesejo pa se lahko na sklepe.

Tako je na primer pri tonzilitisu, pa tudi pri različnih herpetičnih okužbah. Tipična nalezljiva bolezen, ki ima pogoste sklepne zaplete, je borelioza. Njen povzročitelj je žuželka, najpogosteje klop.

Za razliko od artritisa, ki je prav tako bolezen mišično-skeletnega sistema in sklepov, pri artritisu ne pride do degeneracije samega sklepa. Oseba doživlja simptome in znake le na podlagi vnetnih procesov v sklepu in ne na podlagi njegovega uničenja ali degeneracije.

Najpogostejša manifestacija artritisa je bolečina v sklepu, ki jo običajno spremljata oteklina in togost.

Pri revmatoidnem artritisu je prisotna tudi jutranja togost, ki se čez dan umiri. Včasih se pojavijo tudi napadi prekomerne bolečine.

Simptoma vnetnega procesa sta tudi rdečina kože nad sklepom in povišana telesna temperatura. Oseba z artritisom ima zaradi bolezni težave in motnje pri hoji in gibljivosti sklepov.

Včasih se pri revmatoidnem artritisu ali protinu lahko pojavijo manjše deformacije. Utrujenost in v redkih primerih vročina se pojavita naravno.

V preglednici so navedeni najpogostejši vzroki za artritis in njegove manifestacije

Diagnoza temelji na simptomih, tj. anamnezi.

Bolečine v sklepih, otekanje in drugi spremljajoči simptomi lahko privedejo do dokončne diagnoze. Seveda je pomemben tudi specialistični pregled.

Pri diagnosticiranju sodelujejo splošni zdravnik, revmatolog ali ortoped, nato pa glede na vzrok in zaplete še drugi specialisti.

Različne oblike artritisa imajo tudi različne vzroke. Tudi simptomi in njihov pojav so nekoliko drugačni. Če je artritis pogojen z avtoimunskim procesom, je lahko diagnostika osnovnega vzroka težja.

Pri artritisu, ki je posledica okužbe v drugem delu telesa, je prav tako pomembno poznati osnovni vzrok. Na podlagi pravilne diagnoze se nato izbere ustrezno zdravljenje. Zdravljenje je za vsako vrsto artritisa drugačno.

Diagnoza vključuje tudi laboratorijske preiskave krvi.

Zdravnik opravi krvno sliko ali serološki pregled krvi ter kulturo krvi ali sklepne tekočine. Spremlja se stopnja odziva telesa na vnetje ter različne druge sestavine, ki lahko nakazujejo nekaj o določeni obliki artritisa.

Izvede se tudi rentgensko slikanje, da se poiščejo morebitne deformacije ter opazujejo spremembe v sklepu in njegovi okolici. Po potrebi se lahko dodata CT in MRI. Povezane zaplete in težave v drugih telesnih sistemih razišče specialist, na primer oftalmolog, kardiolog ali kirurg.

Seveda je potek bolezni odvisen tudi od vrste artritisa. Pri revmatoidnem artritisu je lahko najprej jutranja togost sklepov ali togost med neaktivnostjo. Jutranja togost lahko traja več kot eno uro.

Prav tako bolečina. lahko se odzove na ogrevanje. nato se ublaži z gibanjem. ravno nasprotno je bolečina, ki se z gibanjem stopnjuje. ta vrsta bolečine je prisotna pri septičnem artritisu.

Značilna bolečina, ki opredeljuje tudi revmatoidni artritis, je lokalizirana v malih sklepih prstov rok in nog, pa tudi v zapestju, komolcu, kolenu ali gležnju. Pri juvenilnem artritisu se najprej pojavi oslabljena funkcija sklepov, sledi bolečina in nato oteklina.

Oteklina je običajno prisotna ne glede na sprožilni vzrok. Pri psoriatičnem artritisu na primer običajno prizadene celotno področje prstov in ne le področja sklepa, kot je to običajno pri infekcijskem vnetju.

Posledično so pri artritisu pogosto prisotne tudi kožne manifestacije. Na koži lahko opazimo rdečino na območju prizadetega sklepa in lokalno povišano temperaturo. Hujša različica so kožne okvare ali druge spremembe, kot je zadebelitev kože.

V zgodnjih fazah sklep morda ni poškodovan. Dolgotrajne težave pa so običajno vzrok za njegovo deformacijo. Pri revmatoidnem artritisu in Bechterejevi bolezni so za zadnje faze značilne hude spremembe sklepa in omejena gibljivost.

Lokalni simptomi se pojavljajo skupaj s splošnimi simptomi. Najprej se lahko pojavita slabo počutje in utrujenost, pa tudi povišana temperatura. Infekcijski artritis je pogosto povezan s povišano telesno temperaturo. Povezana je tudi slabost.

Kronično vztrajanje teh bolezni povzroči poškodbe drugih telesnih sistemov. Pogosto so na primer prizadete oči, zlasti pri neinfekcijskem artritisu, pa tudi drugi, kot so srčno-žilni zapleti, težave z dihalnim sistemom ali prebavne težave.