Amiloidoza: kaj je in zakaj nastane, kakšne simptome ima?

Amiloidoza je redka bolezen, ki jo povzroča nenormalna beljakovina, imenovana amiloid. Nastane, ko se amiloid kopiči v organih in moti njihovo normalno delovanje.

Amiloida običajno ne najdemo v telesu, lahko pa je sestavljen iz več različnih vrst beljakovin. Organi, ki jih amiloidoza najbolj prizadene, so srce, ledvice, jetra, vranica, živčni sistem in prebavila.

Nekatere vrste amiloidoz se pojavljajo v povezavi z drugimi boleznimi. Te vrste amiloidoz se lahko "pozdravijo" z ustreznim zdravljenjem osnovne bolezni.

Nekatere vrste amiloidoz so hude, hitro napredujejo in vodijo v življenjsko nevarno odpoved organov.

Zdravljenje vključuje kemoterapijo, zelo podobno tisti, ki se uporablja pri raku. V posameznih primerih pride v poštev presaditev organov ali matičnih celic.

Amiloidoza je razmeroma redka bolezen.

Povzroča jo kopičenje težko razgradljive beljakovine, imenovane amiloid, v organih človeškega telesa. Kopičenje te beljakovine v tkivih organov povzroča njihovo poškodbo in s tem moti njihovo normalno delovanje.

Amiloid je netopna beljakovina, ki ima značaj fibril. Njena specifična struktura, ki je podobna prepognjenemu listu, ščiti to beljakovino pred proteolizo (razgradnjo na manjše podenote - raztapljanje).

Trenutno je znanih več kot 30 vrst beljakovin, ki lahko povzročijo amiloidozo, tj. kopičenje v tkivih. Te tako imenovane amiloidogene beljakovine se kopičijo zunajcelično, tj. med celicami in ne v njih.

Amiloidoza je redka bolezen.
Vsako leto prizadene približno 5-12 bolnikov na 1 milijon ljudi.
Pogostejša je pri moških.

Obstaja več različnih vrst amiloidoz.

Nekatere vrste so dedne, veliko pogostejše pa so pridobljene oblike amiloidoze, ki jih lahko povzročijo zunanji dejavniki, kot so kronične vnetne bolezni ali dolgoletna dializa.

V večini primerov amiloidoza prizadene več organov, obstaja pa tudi več vrst, ki prizadenejo le en del telesa.

Vrste amiloidoz

Poznamo več oblik te bolezni.

AL amiloidoza

Imenuje se tudi primarna amiloidoza in je najpogostejša vrsta amiloidoze v razvitih državah.

Predstavlja do 70 % vseh pridobljenih amiloidoz.

Nastane zaradi odlaganja prostih lahkih verig imunoglobulinov, ki so produkt klonskih plazemskih celic. V 20 % primerov je primarna amiloidoza povezana s hemato-onkološkimi boleznimi, kot sta multipli mielom ali Waldenströmova makroglobulinemija.

Ta oblika prizadene predvsem srce, ledvice, jetra in živčni sistem.

Amiloidoza AA

Imenuje se tudi sekundarna amiloidoza ali reaktivna amiloidoza, ker je običajno posledica dolgotrajne vnetne bolezni.

Pogosto so to revmatične bolezni, kot so revmatoidni artritis, ankilozirajoči artritis ali juvenilni artritis.

AA amiloidozo lahko povzročijo tudi kronično črevesno vnetje, osteomielitis, kronične bolezni dihal ali neozdravljive kožne okvare.

Zaradi boljšega zdravljenja kroničnih vnetnih bolezni se je število primerov amiloidoze AA močno zmanjšalo.

V preteklosti je amiloidoza AA predstavljala do 45 % vseh primerov amiloidoze, danes pa se v razvitih državah pojavlja v približno 6 % primerov.

Najpogosteje prizadene ledvice, jetra in vranico.

Dedna amiloidoza (družinska amiloidoza)

To je dedna bolezen.

Bolezen je posledica kopičenja amiloidnega proteina, ki je okvarjen transtiretin.

Genetska mutacija povzroči spremembo v strukturi te beljakovine, in sicer zamenjavo ene aminokisline z drugo. Takšna sprememba destabilizira celotno beljakovinsko molekulo, ki nato tvori strukturo lista beta, tj. amiloid.

Mutacija je prisotna od rojstva, bolezen pa se začne kazati med 20. in 50. letom starosti.

Ta vrsta amiloidoze prizadene predvsem živčni sistem, srce in ledvice.

Senilna amiloidoza

To je vrsta amiloidoze, ki je prav tako posledica odlaganja transtiretina, vendar nemutiranega, tako imenovanega nativnega ali divjega tipa transtiretina. Ta beljakovina, ki nastaja v jetrih, je normalna in ni podvržena mutaciji. Vendar iz neznanih razlogov začne tvoriti amiloidno strukturo in tako postane nerazgradljiva.

Za to boleznijo večinoma zbolevajo moški v sedemdesetih letih.

Klinični simptomi so najbolj izraziti v srcu. Povzroča tudi sindrom karpalnega kanala.

Lokalizirana amiloidoza

Zanjo je značilno, da prizadene samo eno mesto ali organ v telesu.

Običajno ima boljšo prognozo kot prej omenjene vrste amiloidoz, ki prizadenejo več organskih sistemov.

Tipična mesta prizadetosti so mehur, koža, grlo ali pljuča.

Dejavniki tveganja

Glavni dejavniki, ki lahko povečajo tveganje za amiloidozo, so naslednji:

• visoka starost - amiloidoza se večinoma pojavi med 60. in 70. letom starosti, čeprav se lahko pojavi tudi prej.
• moški spol
• kronične infekcijske ali vnetne bolezni (zlasti pri amiloidozi AA)
• družinska anamneza bolezni (dedne vrste amiloidoz)
• dializa, ki iz krvi filtrira velike beljakovine, je pri sodobnejših dializnih tehnologijah redkejša
• črna rasa

Simptomi amiloidoze se lahko dolgo časa ne pokažejo ali pa jih zamenjamo za druge bolezni.

Pravilno diagnozo je mogoče potrditi le pri napredovali bolezni, ko amiloid prizadene številne telesne organe.

Tipični simptomi amiloidoze so:

• otekanje gležnjev in stopal
• huda utrujenost in šibkost
• Zadihanost ob minimalnem naporu
• nezmožnost ležanja v postelji zaradi zadihanosti
• odrevenelost, mravljinčenje ali bolečine, ki se širijo v roke ali noge, zlasti bolečine v zapestju (sindrom karpalnega kanala)
• driska, po možnosti blato s krvjo ali nasprotno, zaprtje
• nenamerna izguba telesne teže za več kot 5 kilogramov
• povečan jezik, ki je lahko na robovih valovit (zaradi udarnih zob)
• Sprememba kakovosti kože, npr. zadebeljena koža
• Lahke modrice
• Rdeče-vijolične lise okoli oči
• neredno bitje srca
• Težave pri požiranju

Prizadetost srca

Nakopičeni amiloid v srcu povzroči zmanjšanje volumna pri polnjenju komor med srčnimi utripi.

V praksi to pomeni, da se z vsakim srčnim utripom komore napolnijo vedno manj. Zato je prostornina krvi, ki se prečrpa v telo, manjša.

Posledica tega so hitra utrujenost, zadihanost, bolečine v prsih in neučinkovitost.

Če amiloidoza prizadene mesta v srcu, ki proizvajajo električne impulze, lahko pride do sprememb srčnega ritma, fibrilacije ali tahikardije. Takšna prizadetost je potencialno življenjsko nevarna.

Poškodbe ledvic

Amiloid se lahko nalaga v ledvicah in poškoduje zelo občutljiv filtracijski sistem.

Posledica je povečano uhajanje beljakovin, ki običajno ne pridejo v urin, ker jih telo varčuje.

Zmanjša se tudi sposobnost ledvic za odstranjevanje odpadnih snovi, ki nastajajo pri presnovi hranil. Končni rezultat je odpoved ledvic in potreba po dializi bolnika.

Simptomi živčnega sistema

Pogost simptom amiloidoze je bolečina.

Bolečino lahko spremljajo odrevenelost ali mravljinčenje v prstih, pekoč občutek v prstih na nogah ali stopalih.

Amiloid lahko prizadene tudi živce, ki inervirajo črevesje, na primer črevesje. Zato imajo bolniki težave s pogostimi driskami ali, nasprotno, z zaprtjem.

Amiloidoza je diagnoza, ki je lahko več let spregledana.

Simptomi bolezni so zelo podobni simptomom drugih pogostejših bolezni. Zato na redkejšo amiloidozo ne pomislimo takoj, ko bolnika prvič obiščemo s težavami.

Zgodnja diagnoza je bistvenega pomena za prihodnjo prognozo bolezni, saj s hitrim terapevtskim posegom preprečimo nadaljnje poškodbe organov. Zelo pomembna je tudi natančna diagnoza pri določanju vrste amiloidoze, saj se zdravljenje glede na vrsto amiloidoze zelo razlikuje.

Laboratorijski testi

Preiskave krvi in urina lahko pokažejo prisotnost nenormalnega proteina, vendar v mnogih primerih običajna elektroforeza periferne krvi in urina zaradi zelo nizke koncentracije monoklonskega imunoglobulina ne bo odkrila njegove prisotnosti.

Preiskava kostnega mozga je bolj občutljiva.

Genetsko testiranje

Za postavitev diagnoze dedne amiloidoze se opravi genetsko testiranje krvi. Spremlja se prisotnost najpogostejših mutacij amiloidnih genov.

Biopsija

Za postavitev pravilne diagnoze je ključna histologija tkiva. Vzorec tkiva se odvzame med neciljno biopsijo (naključno izbrani organi s pogostejšo prizadetostjo), npr. iz podkožne maščobe okoli popka, žlez slinavk, jezika ali danke.

Če je rezultat negativen in obstaja sum, da amiloidoza vztraja, je potrebna ciljna biopsija (organi, za katere vemo, da jih bolezen prizadene, vendar ne vemo, za katero bolezen gre) iz prizadetih organov, tj. jeter, ledvic, živcev, srca itd.

S posebnimi preiskavami tkiva lahko določimo točno vrsto amiloidnega depozita. Uporablja se na primer obarvanje vzorca s kongo rdečim in nato ogled vzorca v polarizacijskem mikroskopu.

Pozitiven vzorec kaže tako imenovani dihroizem, tj. spremembo barve ob spremembi kota vpadne svetlobe.

Slikovna preiskava

S slikovnimi preiskavami organov lahko ocenimo stopnjo poškodbe. Uporablja se na primer magnetna resonanca srca.

Potek te resne bolezni je odvisen od vzroka bolezni.

Amiloidoza je postopno napredujoča bolezen s polžjim začetkom in težko prepoznavnim kliničnim sindromom.

Pri hujših poškodbah organov je bolezen v napredovali fazi, ko je težko obrniti njeno prognozo.

Prognoza je odvisna od vrste amiloidoze in bolnikovega ustreznega odziva na zdravljenje.

Če se sistemska amiloidoza ne zdravi, je pogosto usodna.

Čas in stopnja preživetja sta odvisna od stopnje in števila prizadetih organov.

Z vidika obolevnosti je najhujša prizadetost srca.